Zapiski iz megle

After

Nisem več isti kot prej. Čutim to. Čutim v vsaki mišici, ko se zbudim.

Čutim v želji, ki jo imam, da preživljam čas z drugimi ljudmi.

Čutim v nezainteresiranosti do nekaterih stvari, ki so mi bile zelo pomembne v življenju.

Največji strah, ko sem bil mulc, je bil, da ne umrem, preden fuknem.

Zdaj je eden od večjih strahov, da moram vstopiti v to vrsto odnosa.

Ampak to ni tak problem.

Žurke…

Afterji…

Afterji afterjev…

Čas naredi, da prideš v pozicijo, da nisi več najmlajši v ekipi. So mulci, ki so zdaj tu.

Neumorni, ravno tak kot si bil ti nekoč.

In se hočejo družiti…

Ti pa si jim nekako kul in te kličejo, da greš z njimi.

Ok je, da štirikrat zavrneš, ampak petič moraš iti.

Kako si opomoči?!

Ne zanima me, kam gremo. Kaj me briga.

Ko vem, da gremo, naredim akcijski načrt za okrevanje v desetih točkah.

Kot Dayton, jebote.

Danes je mogoče tak dan.

Bil sem na super pikniku in spil dve pivi in 7 litrov vode za cel dan.

Prilezel v sobo, se stuširal in se zavlekel v posteljo.

* Alo, obljubil si. Zadnjič si odpadel, rekel si, da naslednjič greš z nami ziher.
* Ma ni frke. Grem.

Kurac ni frke.

Samo frke so.

Imam tremo kot pred javno uro.

Imam še dve uri.

Lažje bi mi padlo jemanje brisa iz sečnice.

Mogoče pa bo tudi tega.
← vsi zapiski