Ne, ni Muhamed. Ni nobeno ime.

Cel dan se mi po glavi vrti sestanek, ki sem ga imel. Po nekem času sem skapiral, kje delamo napako, in poskusil predlagati rešitev za to.

Gre za to, da imamo kar nekaj kvalitetnih ljudi, ampak vedno čakamo na amen enega in istega tipa.

To ustvarja ozko grlo in na neke relativno preproste odgovore se čaka veliko dlje, kot bi bilo treba.

In jaz, kakršen sem, ne morem dolgo trpeti, da mi nekaj gre na kurac, pa sem to rekel na glas.

Res je bilo super. V fazonu, super ti je pesem, samo spremeni glasbo in besedilo.

Vedno me zabava, kako ljudje želijo ohraniti svoje pozicije polbogov v podjetjih.

Ne kapirajo, da jih to ubija.

Ne kapirajo, da bodo morali delati veliko več.

Zaposlujejo ljudi, za katere mislijo, da so dobri in pametni, in potem jim nočejo dati odgovornosti.

V tem primeru sem prepričan, da bi vsaj tri osebe iz ekipe lahko opravile dobro delo.

Seveda, strinjal se je, AMPAK, vseeno mora on vse potrditi.

Nič mi ni bilo jasno.

Pritoževal se je, da ima preveč tega, in ponudil sem mu rešitev. Odločil se je, da ostane s preveč tega.

Pomislil sem, da je retard.

Potem sem pomislil na svoje življenje in skapiral, da delam isto stvar.

Ne v podjetju, ampak v življenju.

Nekako sem uspel prepričati sebe, da moram za vse jaz biti odgovoren, da moram vse jaz preveriti, popraviti.

Ne dovoljujem, da se kdorkoli drug vmešava.

To si opravičujem s tem, da sem odgovoren.

Jebote, mogoče on dela isto.

Mogoče sem jaz on…

Kakšno norost.

Bil sem pripravljen začeti mu serati, kako to ni prava pot, kako mora dati drugim odgovornost, kako jih je on izbral…

Čakaj brate, ustavi se. Pa da jaz najprej malo o sebi porazmislim, preden začnem gnjaviti druge.

V vsakem primeru mi je drago, da sem spoznal svoj idiotizem v tujem idiotizmu.

Poskusil bom preizkusiti svoj nasvet, pa če uspe, se vračam, da bom pameten.