Po natanko 1389 letih se bom spet peljal z avtobusom. Vse to mi je omogočil splet prečudovitih okoliščin in zelo sem srečen, da bom imel priložnost, da se spomnim, kako je bilo nekoč.
Razmišljam, da kupim kitaro, spustim lase in sedem v zadnjo vrsto. Pa da nam bo do jajc.

Dobro, to je bus z ekskurzije iz srednje. Kaj pa če dobim Mirko Reisen na relaciji Drezden - Visoko?
Kaj pa če se sezujejo?
Potem ne rabim kitare, rabim eksploziv in miselnost radikalnega islamista, pripravljenega, da ga sprejme 40, ali že koliko devic.

Začenjam se bati. V gimnaziji je bilo lahko, takrat nas je bilo sram smrdeti, hoteli smo se otresti za kakšen namišljen spolni odnos. Vsi smo se kopali trikrat na dan in prali jajca šest do desetkrat na dan.

Nihče ni jebal.

Punce pa…One so vedno dišale. Tiste, ki so ti bile všeč, seveda. Tiste, ki so bile grde, so smrdele na kilometer.

Ampak tokrat ne bo sladkih punc z družboslovno-jezikovne smeri. Bila bo težka delavska klasa, prešana z rumenim znojem.

Ali mogoče serem. Mogoče sem se usnobal, tam v busu pa sama kul ekipa.

Komaj čakam, da vidim.

A še vedno vrtijo Žikinovo dinastijo? Moram vzeti dva HB svinčnika, da si izkopljem oči, če je temu tako.

Parkrat se mi je zgodilo, da sem se ustavil na črpalki istočasno kot avtobus z divjimi hordami Sarumana.
Jebote, spet me je strah.

Zdi se, da sta razpoloženje skupaj s čustvi na konstantnem vlakcu smrti. Ni čudno, da ena zdravnica misli, da sem ok, druga pa, da sem za hospitalizacijo. Kdo ve, kateri od mene je bil na katerem pregledu.

Kaj pa če se navlečem?
Kaj pa če skapiram, da je vožnja z avtobusom najlepša stvar na svetu?

Kaj pa če nikoli več ne bom hotel delati ničesar, kar ni vožnja z avtobusom?

Toliko vprašanj, toliko dilem…

Moram priznati, da je bil vlak tudi opcija. Od vlaka sem odstopil. Moji sonarodnjaki se niso ravno super imeli v vlakih v tem delu Evrope v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, zato nisem hotel tvegati.

Pa tudi nimam treh življenj, da bi potoval z vlakom na tej relaciji.