Bel kos papirja... Izziv! In to izziv za vsakogar, opažam v zadnjem času. Malo je tistih, ki se obotavljajo uničiti prečudovito belino papirja. Ampak taki smo mi, do konca pogumni! Pred hujšimi se nismo ustrašili, pa zdaj naj bi se umaknili pred negarantiranimi pravicami papirja. Jebite se, vsi beli papirji!!!

Pa saj v resnici tudi jaz nisem nič boljši od vseh tistih, ki čečkajo in blebetajo neumnosti, ki jih iz usmiljenja radi imenujejo svoje misli. Jaz mislim, da so idioti, pa tudi oni si dovolijo misliti...

Edini, ki nima pravice do pritožbe, je papir. Ste se kdaj vprašali, ali papir želi ostati bel, ali ga ranite s tem, ko nanj mečete ostanke svojega življenja, ali tistega, kar bi hoteli, da bi bilo vaše življenje? Seveda se niste! Za večje stvari vas boli kurac.

Ampak to ni prav!!! NE!! Svršuješ po nekom, pa ti ta ne pove, ali mu to prija ali se tega gnusi! Jebeš mrtvaka!

Ampak spet, zgleda, da nas to vse pali. No, imamo vsaj nekaj skupnega.

Medtem ko sem se pripravljal, da začnem pisati, sem se spremenil v borca za pravice papirja. Jebemti, moram to patentirati, sicer me bo kakšen NGO zajebal in mi pobral kup denarja. Gnusni so ti kužkini potomci.

Iskreno, tudi mene boli za to, ali ta papir trpi, ker puščam svoje sledi po njem, belem in do pred kratkim nejebanem.

Čisto nekaj drugega mi pride na misel. Dneve se mi vrti po glavi in nikakor noče odjebati. Sprva sem mislil, da je to neka nora misel in da bo odšla s prvim opoldanskim spoznanjem zunanjega sveta, kot vsak maček. Ampak ne! Še vedno je tu! Poskusil sem se stuširati s hladno vodo, piti tisto sranje, v katerem plava pokvarjeno zelje, iz katerega se potem naredi orgazmična sarma, hoditi gol po mrazu, ampak ne, nič. Odločil sem se, da se v skladu z bojevniško tradicijo svojega naroda... predam.

In tu sem, priznal sem si to strašno resnico. Še huje, sprejel sem jo kot svojo.

Pa čudno je, ves čas stoji poleg tebe, spretno jo obihajaš z neumnimi macho tripi in bežiš pred njo. Ampak to ni zato, ker si frajer. Nisem jaz držal gard zato, ker sem boksar, ampak zato, ker sem pička.

Čudno je, kako drugače gledaš na svet brez tistih dvignjenih pesti. Verjetno človek v nekem trenutku dojame, da ni treba prav na vse dvigati šako. Še posebej ne na stvari, ki so v resnici najboljša mama vseh do jajc zakon stvari. Mogoče bom komu zvenel pičkopatetično, ampak popolnoma me boli kurac. Ljubim in do jajc mi je!!!

Poskusi tudi ti, seronja!