In to ne grške, rimske in te pizdarije.

Prave norice.

In to v pravem trenutku. Tri dni pred potovanje.

Garal sem kot konj, prepotoval pol sveta in se veselil zasluženega počitka.

In potem to.

Nisem prepričan, ali se kdo zajebava z mano, ampak če je tako, mu gre dobro.

In kar je najhujše, nisem popizdil.

Nasmejal sem se.

Bil sem v fazonu, jebiga. Kaj zdaj.

Ni da bo moj živčni zlom kaj spremenil. Meni bo manjkal čudovit pogled z obale oceana, ampak nima veze.

Upam, da bo mali spajdermen zdržal s svojim nenadjebivim imunitetom in da ne bo hudo.

Če bo, greva on in jaz nekam sama.

Če ne moreva leteti, se lahko peljeva.

Avto in dva tipa vprašljivega morala.

Zveni kot dober plan.

Mogoče celo boljši od prvotnega.

Evo priložnosti za Grčijo po toliko letih.

In medtem ko imam jaz realne probleme, se v okupiranem mestu dogaja parada Mordorja.

Ne vem, kaj naj mislim, ne vem, kaj naj rečem.

Na eni strani so ti, ki me že desetletja nervirajo, v raznih dresih, na drugi pa ti novi, mladi, ki me iz dneva v dan vse bolj nervirajo.

Jebi mladega človeka v četniški uniformi.

Kakšna si ti prihodnost?

Moja nisi.

Upam, da tudi nisi prihodnost mojih otrok.

Nevedneži.

Debilu.

Orkov pa ne bom komentiral.

Oni so ravno takšni, kakršni morajo biti.