— Kaj to slišim, menjaš službo?
— A?
— Govori se, da menjaš službo!
— Brate, si začel jesti kakšne gobice? Kaj sereš?
— Ma jaz sem tudi mislil, da to ni res.
— Nisem ravno prepričan, da si mislil, to ni tvoj stil. Kdo priča te neumnosti?
— Ma poklical me je tisti, njemu pa je rekel nekdo drug.
— Torej ste vi trije sklenili, da menjam službo, in zdaj kličete ljudi naokoli in serete?
— Jaz sem takoj hotel preveriti.
— Ojoj, pa ti si se skrbel zame. Ali te mogoče ravno zanima moja pozicija?
— Mislil sem, da poveš tam, da bi jaz bil zainteresiran, da te zamenjam.
— Kje bre da me zamenjaš? Ali ima kdo od vas gram možganov?
— Pa če res greš.
— Jebote, spet si sesal baterije. Ne grem nikamor, ajd' zdravo!

Sredovečni moški…

Ni hujših tračarjev. Povečana prostata in nejebica, iz moških delata grozna bitja.

Moram priznati, da se malo bojim zase. Izpolnjujem vsaj enega od teh dveh pogojev.

Predstavljam si, v katerem univerzumu me boli kurac, da nekdo, ki sem ga videl manj kot desetkrat v življenju, menja službo.

Ne razmišljam s preveč pozornosti niti o stvareh, ki se meni dogajajo, kaj šele o drugih.

Kar je najzanimivejše, takšni pristopi lahko nekaterim ljudem res naredijo probleme.

Iz dolgčasa nekdo začne klicati ljudi naokoli in jim pripovedovati, da prehajaš v drugo podjetje.

Seveda sem šel na to druženje in seveda sem ves čas bil s tistimi, za katere so govorili, da prehajam k njim.

Ko je bal, naj bo maškarada.

Vsaj bodo imeli temo za današnjo kavico.

Jaz pa zaenkrat ne grem nikamor.

Čeprav…