Zaščita je zelo pomembna.

To sem se naučil že kot otrok. Spomnim se, da je foter imel nek koledar, kjer se je vsak dan v mesecu nekako rimal z razlogom, zakaj moramo uporabljati zaščito.

To sem prakticiral celo življenje.

Vedno sem rad igral na varno. Vsaj kar se tiče zaščite.

Mislim, zaupanje je ok, ampak preverjanje je vseeno boljše.

Recimo bungee jumping.

Koliko neumen moraš biti, da greš na neko random lokacijo k tipom, ki nimajo nič, in ne preveriš, ali si privezan?

Darwin, si živ?!

Preden sem skočil s pečine, sem imel nekaj dni priprav in učenja, kaj je kaj. Sedemkrat sem preveril vsako vez.

Pred vsakim potopom sam pripravljam svojo opremo, sam računam mešanice plinov in preverjam vse do zadnje zaponke.

Kako se, jebote, odločiš, da je ok, da te dva neka idiota srineta s pečine.

Cela ekipa na posnetku, skupaj s snemalcem, nima dveh gramov možganov.

Idealni kandidati za politični vrh v eni ali več državah nekdanje države.

Če nam lahko kdo pošlje kontakt fantov, pa da organiziramo bungee ekskurzijo za državni zbor.

To bi gledal.

Kupil bi kokice, pojačal tv in čakal „tup“.

Sploh ne vem, zakaj mi je to toliko ostalo v glavi.

Ta vikend je bilo toliko grotesknih dogodkov.

Trumpova zabava v Washingtonu, free jumping, otrok spet na popravni.

Ne vem, na kaj se fokusirati.

Vse v mojem življenju in tudi širše mi je podobno nekemu retardiranemu filmu, netalentiranih avtorjev.

Manjka samo nek tip, nek glavni igralec. Kot ok je, ampak je bedak in nič ne kapira.

A ne, zajebal sem se. Ne manjka. Tu je.