Ni bil, ampak dobro zveni.

Klinec je igral proti svoji stari ekipi. Ekipi, v kateri je začel trenirati in za katero je igral šest let.

Jaz sem kot vedno, uz kurac, na tekmo šel v navijaškem dresu stare ekipe in se usedel k navijačem nove.

Na srečo me večina dobro pozna in ve, da sem vedno kontra. Nihče mi ne zameri, pa tudi če bi, bi me res bolelo jajce.

Tekma je bila neopisljivo dolgočasna in nova ekipa je zmagala 6:0.

Bil sem vesel, da je klinec zmagal, ampak mi je bilo žal, da je kup klincev, ki jih poznam od njihovega prvega razreda, izgubil.

Njih je bolela rit. Ene in druge. Šli so nekam se zajebavat.

To je moja manija.

Iz vsega delam dramo.

Globoko analiziram in padem v težke misli.

Vedno mi je nekako žal tistih, ki izgubljajo.

Razen če to ni Vučić na volitvah. Tega mi ne bi bilo žal.

Mi smo se odločili, da ostanemo na stadionu in pogledamo vse selekcije, ki so danes igrale.

Klinci so šli po pice, mi matorani pa po piva in še neke pizdarije.

Dan je bil popolno nasprotje včerajšnjega.

Vse je bilo do jajc.

Razen nekih sporočil. Nekatera so me malo premaknila, nekaterih nisem razumel.

Mogoče mi ni treba vsega razumeti. Verjetno je življenje lažje tako.

Nekako smo krivo nasajeni.

Ko je vse do jajc, najdemo nek problem.

Večinoma so to neke brezvezne stvari. Ampak, kot da nam je težko, ko je vse ok.

To je neko stanje, skoraj neznano. In to spretno izogibamo.

Potem pa žalujemo za tem.

Mislim, če nas je bog res ustvaril takšne, potem je hud amater.

Mi pa…

Hudi pacienti.