Nikoli več možnosti za povezovanje in nikoli bolj osamljeni ljudje.

In to ljudje, za katere mislim, da so pametni.

In ja, mednje štejem tudi sebe.

Vse vemo. Vemo, kje je kdo, vemo, kako kdo izgleda.

V mimohodu pokimamo ljudem, ki jih poznamo, čeprav jih nikoli nismo videli v živo.

Poznamo jih iz vzporednega sveta, poznamo jih z neke mreže.

Pogledal sem zahtevo za deljenje lokacije, ki jo še vedno imam v svojem telefonu.

Nikoli ne bom delil svoje lokacije. Z nikomer.

Nikoli ne bom zahteval, da nekdo deli svojo lokacijo z mano.

Verjamem v pogovor. Halo, kje si, halo, tu sem.

Kaj se imamo slediti? Zakaj bi nekdo, kdorkoli, želel vedeti, kje se jaz nahajam?

Če želiš, me pokličeš, jaz ti povem in gremo naprej.

Ne mislim, da to prihaja iz želje po nadzoru. Ne. Tako nam je lažje.

Lažje je pogledati ekran in videti, kje je nekdo, kot poklicati, vprašati, kako si, kakšen je tvoj načrt.

Zakaj se sploh še trudimo? Ni ti treba neke zgodbe, da bi pristopil k dekletu, samo swipe na levo ali na desno.

Nikoli nisem uporabljal tega sranja. Ni šans, da ga namestim.

In potem smo vsi osamljeni. Ne glede na to, koliko ljudi imamo okoli sebe.

Ne vemo, kdo so ti ljudje.

Ne vemo, kaj se jim dogaja v življenju. Ali ljubijo, ali so žalostni… Nimamo pojma.

Ampak vemo, kje so. Vemo, kaj so kupili. Poznamo tisti nasmeh za fotografijo z dopusta.

Ne vem, kako, ampak uspelo jim je ubiti našo željo po povezovanju, po druženju.

Jebeš vožnjo pol ure, da bi spil pijačo. Daj video klic, to je isto, pa manj stane.

Samo še to, da se začnemo razmnoževati prek epruvet, pa smo zmagali.