Nisem velik zagovornik samokontrole, včasih enostavno ne gre.
Ampak kapiram, da ne smem biti prasec in pucati pred tistimi, ki niso krivi.

Kdo je sploh kriv?

Dajmo najprej zamenjati kriv z izrazom odgovoren.
Verjetno nihče ni kriv, odgovoren pa sem jaz.

Tako že izgleda bolje.

Odgovoren sem verjetno zato, ker sem imel napačna pričakovanja.
Pričakovanja pa sem gradil na podlagi preteklih izkušenj in želja.

In to je očitno zajebana kombinacija. Moje želje so, da moje pretekle izkušnje niso resnične.
In potem je jasno, kaj sledi.
Kratkotrajen prepir racionalnega in čustvenega mene.
Ko sem naspan, normalen in trezen, racionalni jaz meče.

Ampak…

Če je karkoli od teh faktorjev porušeno, racionalni jaz postane pičkica in na sceno stopi čustveni jaz.

Ta pa je debil.

Verjetno je podobno pri večini ljudi.

Ta čustveni jaz je tisti najslabši pijani tip, ki nadleguje vse in na vse pristane.

— Gremo teči?
— Lahko!
— Hočeš skakati s pečine?
— Lahko!
— Se pičimo s heroinom?
— Lahko!

Dobro, pretiravem, niti čustveni jaz ne pristane na tek v paru.

Čudna je ta kombinacija. Kadarkoli sem hotel izpasti dober, sem izpadel relativno neumen.
Verjetno so enako hodili skozi tudi tisti, ki so hoteli biti dobri do mene.

Ali kdaj vidimo sebe, ko smo drek do drugih, ali pravico, da smo ranjeni, ljubosumno čuvamo samo zase?

In zakaj razmišljam o tem ob 4.17 zjutraj?

Dihaj…