Nič ni bilo zapleteno.

Poletje je trajalo tisoč let, ravno prav.

Bilo je malo dolgočasno tistih sedem dni, ko je bila na morju, ampak smo preživeli.

Vedno smo nekako preživljali. Večinoma moje neumnosti.

A bil je pravi čas za neumnosti. In pravi čas za sedenje na stopnicah zdravstvenega doma v nekem bloku, nimam pojma katerem.

Nič nisem potreboval.

Nič razen nje…

Cigare in pivo so bili samo del kretenskega imidža, daleč od potrebe.

Vse moje kretenske potrebe so bile zadovoljene.

Imam se za srečno osebo, ker sem preživel takšne trenutke.

Večina teh lepih stvari je preteklost.

Ostali so lepi spomini in možnost, da o tem razmišljam.

Nočem patetizirati in se spraševati, kaj bi bilo, če bi se nekatere stvari odvile drugače.

Ne…

Srečen sem, da sem imel noro dobre trenutke, da se jih spomnim in da lahko o njih razmišljam.

Zdi se, da le nisem bil tako govno.

Niso ravno vsi pobegnili od mene.

In to mi nekako pomeni.

Mogoče so tudi oni šli v kurac, mogoče pa smo vsi normalni.

So tudi večje misterije na tem svetu, kdo se bo s tem zdaj ukvarjal.

Konec koncev, kako bi izgledal svet, če bi ga zvedli na vsakdanjo realnost.

V določeni meri to moramo živeti in to se večinoma konča s tabletami.

Sanje, spomini, ki so ravno toliko zbledeli, da jih je domišljija popravila za par ocen.

To potrebujem.