Ko si v Nemčiji, bodi nacist!

Zajebavam se, ni treba, samo najdi izgovor, da cirkaš dobro pivo od zgodnjega jutra.

V lounge na letališču sem vstopil ob sedmih.

Prvo je bilo pivo. In zdaj je, samo četrto.

Jebiga, ti carji, ki so kupovali karte, ne potujejo, tako da se jim je osemurno čakanje v Nemčiji slišalo kot ok ideja.

Jaz sem bil najprej malo nadrkan, potem pa sem se odločil, da je bolje biti pijan.

Ravno prav, da zaokrožim turnejo.

Od jutri bom poskusil biti bolj zdrav.

Čeprav moram priznati, da mi ta tour life z alkoholom in opiati prav prija.

Ampak ne, zdaj je dovolj. Zdaj moram nazaj, biti oče in vzoren član družbe, ki mi ne dovoli glasovati.

Prej sem imel težak občutek samo, ko sem se vračal iz sveta v Srbijo. Zdaj imam istega, ko se vračam v Slovenijo.

Mogoče ni do držav, mogoče je do mene.

Razmišljam, da bi skočil do svobodnega ozemlja.

Ali je zdaj drugače v mojem mestu?

Ali je to spet postalo moje mesto?

Ne vem, ali sem sanjal ali sem res razmišljal o vrnitvi.

Verjetno me jebe ta časovna razlika, pomešana z izparinami, pa se mi izmenjujeta sen in java.

Bilo je dobro. Mislim, da bi se tam prav dobro vklopil.

Pravijo, da je vlaga zajebana čez poletje.

Eto, čez poletje bi lahko nazaj v Evropo.

Misli so mi malo prekinjene, ampak to je čisto ok, ker sem tudi jaz prekinjen, medtem ko pišem to.

Gledam skozi neko frankfurtsko okno to sivino od vremena in sploh mi ni drago, da nisem več tam.

Ampak ajde, so nekateri ljudje, ki jih želim videti tukaj.

Ne morem igrati nekega samotarja, ko si nisem uredil takšnega življenja.

In ja, to mi je prvi zajtrk z manj kot 3000 kalorijami v zadnjih desetih dneh, mogoče mi zato možgani počasneje delajo.

Jutri grem, da mi odrežejo nogo, preden me sladkor celega poje, pa nadaljujemo naprej.

Evropa, dobrodošel.