Dan mi je bil do jajc.

Videl sem se s prijateljem, s katerim se nisem videl zelo dolgo.

Super zanimiv tip, pameten. Delala sva skupaj večkrat in ob žaru delala peklenski načrt, da to ponoviva.

Rad imam takšne tipe.

Po peti pijači sva skapirala, da smo vsi zjebani in da nam je življenje vsem pustilo kakšno brazgotino.

S temi sranji se nosimo bolj ali manj uspešno.

Skapiral je to, bori se s tem.

Potem sem prišel domov, se stuširal in me je pričakalo nekaj sporočil.

Neki super cici je všeč, kako pišem.

To vedno razveseli človeka.

Ne ve, kdo sem, ne vem, kdo je.

Razmišljal sem, kako gotivno je, da nekdo posveča pozornost takšni vsebini. Ljudje berejo.

To mi še vedno odzvanja v glavi.

Mislil sem, da mi nič ne more pokvariti tega zmagovalnega dne.

Aha…

Velja.

Evo ti ga. Nasmeh kot pri Jokerju.

— E, kdaj greš spet v Budimpešto?
— V torek, zakaj?
— Lahko grem s tabo.
— Pa težko, imam sestanke tam, zvečer pa letim v Bukarešto.
— Kje je to?
— Kaj kje je?
— Pa ta Buku…
— Kje je Bukarešta?
— Ja.
— V Avstriji brate.
— Čakaj, pa zakaj letiš tja, zakaj ne nadaljuješ z avtom?
— Gužva na meji sine… Pa zakaj, kaj rabiš iz Budimpešte?
— Pa moram do Louis Vuittona po nov parfum.
— Zakaj, kaj ni ok s starim?
— A, pa stari je poletni.
— Poletni?
— Ja, stari je poletni, jaz pa hočem zdaj kupiti zimskega.
— Zimski parfum?
— Ja.
— Zakaj, ko daš ta poletnega, ti drsijo superge do šole? Ne kapiram.
— Ne, veš, poletni je bolj citrusen, zimski pa mora vleči na neko vanilijo.
— Kje ti je mama?
— Tu sem.
— E, imam jaz eno idejo. Jaz se bom odselil od tu, potem pa vidva pojdita po svetu in kupujta parfume za vse letne čase.
— Zakaj si tak?
— Car, malo je manjkalo, da greš tretjič v prvi razred, zdaj pa mi tu stresaš neke kurcologije o predragih parfumih.
— Eto, rekla sem ti.
— Aaaa, povejta mi, da dihata na izpuh, da pijeta, da se drogirata. Ajde, da najdemo vzrok temu.
— Dobro, ni treba, našla bom tu nek Armani.
— E, to. Super, to je rešitev. Najdi nek Armani za reveže. Verjetno boš preživela to golgoto.


Postaja mi neumno, da se sprašujem, kje sem se zmotil.

Veliko lažje je, če začnem gledati tisti dve stvari, v katerih se nisem zmotil.

Samo da se tistih drugih ne morem spomniti.

Jebiga…