Čudno je, kako, ko smo klinci in ko nam nekaj ne gre, najdemo nekaj drugega, kar nam pomaga pozabiti na prave probleme.

Ta privid rešitve potem uporabljamo kot izgovor za neuspehe na področjih, ki bi morala imeti največji pomen za nas.

In čudno je, kako to potem ponavljamo, ko nismo več klinci.

Ampak danes ne gre za nas stare.

Kaj odgovoriš nekomu, ko pride s takšno idejo?

Mislim, ideja sama po sebi ni tako slaba, ampak ko jo postaviš v kontekst in ko jo izgovarja nekdo, ki drugič hodi v prvi letnik srednje, dobi malo drugačno konotacijo.

V moji glavi se je odvil celoten dialog:

— Hočem delati.
— Daj ne seri, končaj ta razred.
— Ne, hočem delati. Preko študentskega servisa.
— Brate, študiraš prvi letnik srednje, ne me nadlegovati.
— Že sem se dogovoril. Imel bom svoj denar.
— Že imaš denar. Za vse razen za heroin.
— Hočem v Ameriko.
— A da počaka Amerika, da se naučiš še tri besede po angleško? Ravno do konca srednje.
— Ne, hočem zdaj v Ameriko.
— Ne boš.

Vendar se je realnost poigrala drugače.

Kot že velikokrat do zdaj, nisem imel pravice glasu.

Biologija je zmagala. Kot privrženec znanosti sem podprl biologijo.

Biologija povzroča, da me vse bolj boli kurac za stvari, na katere ne morem vplivati.

Znanost mi spet pomaga.

Realnost je, da bo začel delati.

Izkušeni optimist v meni misli, da ve, kako se bo to končalo.

Upam, da se motim.

Dovolil bom, da me presenetijo, in z nasmehom bom priznal, da nisem imel prav.

Ali bom z nasmehom rekel "boli me kurac", ko me bodo vprašali "pa kaj zdaj naredimo?"

Treba se smejati.