— Kdo si ti?
— Nihče.
— Kako nihče, stalno si tu?
— Ne, jaz ne obstajam, jaz sem v tvoji glavi.
— Ma prav, zdaj sem jaz nek nor tip, ki si predstavlja ljudi.
— Nekaj takega. Nisi nor, ti si me ustvaril.
— Ne serji, zakaj bi te jaz ustvarjal?
— Zato ker nimaš jajc.
— Prosim?
— Pa ja, nimaš jajc in si zato izmislil mene.
— Jej govna, kdo nima jajc!
— Veš tisto, ko so ti odpeljali hčerko na zabavo na občino?
— Ja, pa sem jebal mater tistemu govnarju.
— Nisi. To si si izmislil. To sem naredil jaz. Pravzaprav nihče, ker jaz ne obstajam.
— Ne laži!
— Ne lažem. A se spomniš, ko so ti rekli, da moraš iti na miting?
— Aha, pa sem jim rekel, da mene ne more nihče izsiljevati!
— Nisi, molčal si. Želel si jim jebati mater, ampak si nisi upal. Molčal si.
— Nisem. Zakaj to govoriš?
— Ne govorim jaz, jaz ne obstajam. Se spomniš?
— Kdo si ti, no?
— Tisto, kar bi ti želel biti. Tvoj pogum. Jaz sem tvoja jajca, ki si jih davno pustil v kozarcu.


In tako vsak dan.

In potem se sprašujemo zakaj.

Koliko osebnosti je v vsakem od nas? Bežimo od močnejših in gazimo šibkejše. Bedno.

Ko malo razmislite, kdaj ste nazadnje pomagali nekomu, ki je bil v stiski?

Kdaj ste nazadnje pokazali, da imate hrbtenico?

Če nadaljujemo tako, se bomo vrnili v vodo.

Deevoluirali bomo do volvoksa.

Smradovi gnetejo in pritiskajo, ker čutijo strah.

Dokler ga lahko vohajo, se ne bodo umirili.

Pa tudi če izgubiš službo, kaj potem?

Najdi drugo službo.

Kaj boš, če izgubiš dostojanstvo?

To se ne najde.

Na koncu, kako me lahko nekdo ljubi in me spoštuje, če sem predpražnik?