Nisem navajen dobivati stvari, navajen sem se boriti za stvari. Jebiga, iz take družine sem. Babice in dedki niso bili funkcionarji, starši niso podpirali oblasti (beri - revščina).

In nimam nič proti temu. To je ok. Moraš si odrati rit, da lahko uživaš. Tako mora biti.

Problem je, da je moja rit že toliko odrana, da ni več veliko za drati, razmere pa zahtevajo hudo dranje.

Počutim se kot debil na tekalni stezi. Kolikor hitro tečem, stojim na mestu, če pa slučajno upočasnim, me prokleta steza vrže nazaj. Jebena fizika, nje ne moreš prevarati.

Kaj zdaj? Tolikokrat pomislim, da bi obupal. Kje je smisel v uničevanju sebe z delom, ko se nikamor ne premaknemo? Kako koga učiti, da se delo splača?

Toliko vprašanj… Mogoče je skrivnost sreče v boljenju kurca in inerciji (spet ta fizika).

Če se ne trudiš, ne moreš biti niti razočaran.

Tako bi vsaj moralo biti. No, zgleda, da tisti, ki se ne trudijo, največ serejo. Pravice, možnosti, kaj je treba, kaj ni treba, koliko kdo mora imeti… Ok, vsi morajo imeti. Verjetno smo toliko napredovali kot družba, da bi vsak moral imeti streho nad glavo in ne bi smel biti lačen.

Ampak ne. Nikakor. Tukaj, tudi če delaš, pametno ali trdo, ali oboje. Kolikor si vreden ali pošten, težko pokriješ tudi ta dva osnovna stebra. Kje je šele zgodba o zdravstvenem zavarovanju, kakovostnem šolstvu… Stvari, ki smo jih pred 50 leti imeli fantastično urejene, zdaj zvenijo kot hud luksuz.

Seveda se nekateri v tem ne prepoznajo. Okoli 5% prebivalstva ima v lasti 90% nepremičnin. Dobrodošli v moderno suženjstvo.

Ne bi imel nič proti, če bi bili to ljudje, ki so se učili, da pridejo do tega, spremenili planet na boljši način. Ne! Gomila polpismenih degenerikov.

Ampak so se prilagodili, bratje in sestre. Prilagodili so se. In če poslušamo starega Darwina, ne preživi najmočnejša vrsta, temveč tista, ki se najlažje prilagodi.

Sluzavci!