Rad bi pisal o kakšnih lepih stvareh.

Ideja na začetku je bila, da to uporabljam kot nek način pogovora z namišljenim prijateljem.

Jebiga, v pomanjkanju pravih se človek znajde.

Tako se je tudi začelo.

In bilo mi je precej lažje. In zdaj se bolje počutim, ampak vidim, da teme, o katerih razmišljam, niso več toliko vezane name ali na družino.

Ok, razumem, ni šole, ne dogaja se toliko stvari, temperature nas ubijajo, vsi hiberniramo.

Celo večina sestankov je odpovedana in evo, jaz sem doma več kot dva tedna.

Ne spomnim se, kdaj se je to zadnjič zgodilo. Verjetno v času svetega Covida.

Skapiral sem, da so mi misli skrenile z mojih osebnih problemov, napačnih in slabih odločitev in podobnih sranj, na dnevne teme.

To ne bi bilo nič hudega, če dnevne teme ne bi bile jebeno retardirane.

S čim se ljudje ukvarjajo, kaj pišejo po časopisih…

Če bi to komentiral, bi bile objave sestavljene iz par sto kletvic in to je to.

Spet sem v iskanju oaze. Samo zdaj rabim oazo druge vrste.

Ker je klinc prestopil v nek drug klub in se zdaj vsak dan vozimo naokoli, sem se odločil, da začnem poslušati glasbo, ki sem jo poslušal, ko sem bil jaz klinc.

Ne vem, kako delujejo ti moji poškodovani možgani, ampak vsaka od teh pesmi ima neko zgodbo.

In za večino lahko odvrtim film v glavi.

Je možno, da mi pesmi vračajo spomin?

Spomnil sem se nekih stvari, ki sem jih popolnoma pozabil.

Ugotovil sem, da mi je to všeč, in ker mi je trenutno življenje kljub kupu obveznosti relativno dolgočasno, sem se odločil, da listo pesmi, ki jih poslušam, razvrstim kronološko po vrstnem redu, kot so vstopale v moje življenje.

Če upoštevamo, da mi je bila glavna zanimacija v otroštvu glasba, je bil to precej zajeban proces.

Počasi mi uspeva to dokončati in zdi se mi zelo dobro.

Lepo je, ko se spomnim, kako mi je uspevalo biti nasmejan, se pravi, kako je moji mami uspevalo, da sem bil nasmejan v tistem čemeru od časa, v katerem smo odraščali.

Poskusil sem razložiti klincem, ki imajo vsa znanja tega sveta pod svojimi prsti in možnost dostopa do tega v par sekundah, kako sem sedel cel dan ob radiu in čakal pesem, ki mi je všeč, da bi jo lahko posnel na kaseto.

Jebote. Se spomnite snemanja pesmi na kasete?

Imam vse te kasete nekje v starem stanovanju. Imam dnevnike.

Imam zgodbe o raznih zaljubljenostih, ki so mi zdaj skozi to glasbo spet prišle v glavo.

Ali mi je uspelo vreči neumne novice o pretepih iz glave in najti nove prigrizke za svoje možgane?

Institucija glasbenih želja. Želim naročiti pesem in da jo neznani ljudje poslušajo z mano ob istem času.

To sranje še vedno obstaja, samo nas mali zombiji z JBL-ov maltretirajo z raznimi Rastami, medtem ko letijo naokoli na svojih vesoljskih skirojih.

Še vedno zavračam, da bi mi bilo dolgčas.

Še vedno zavračam, da pojem vse, kar mi servirajo.

Še vedno sem živ.