Imel sem neke plane za danes, ki se niso uresničili, in moral sem nekako zamaskirati bedak, v katerega sem padel.

Star sem, da bi se razočaral, ampak si vseeno včasih privoščim ta bedni občutek izdanosti.

Odločil sem se za žar.

Koj ga jebe, vsaj sit bom.

En klic na pravo številko in vse je bilo dogovorjeno. Kosilo z enim od redkih prijateljev s te strani avstro-ogrske meje.

Ena od zelo velikih prednosti poznavanja natakarja v lokalni restavraciji je, da lahko naročiš leskovške uštipke, ki jih ni na meniju, in jih dobiš. In to sredi Ljubljane in da so do jajc.

— Kako ste, fantje?
— Ej brate, evo, natrpano. Pomagaj. Daj uštipke.
— Hočeš uštipke ali prase? Ravno smo ga sneli z ražnja?

Malo je reči, da sem slišal pesem angelov. Krvne žile so se mi začele maščevati na kredit in pritrdilno sem kimal z glavo…

— Daj prase!
— Gre tudi mlada čebula zraven, je to ok?
— Bile so tudi hujše stvari v življenju. Prinesi.
— In dve točeni?
— Vse veš…

Prinesel je dve točeni in dve rakiji.

— Fantje, to gazda pošilja, barikiral je svojo dunjo. Da poskusite.

Gazda je baročna osebnost. Ima do jajc žar, vrti prasiče na ražnju, barikira svojo rakijo iz dunje in drži slike Tita v kavarni.

Živel!

Skozi glavo mi je šla misel… Pivo, svinje, rakija in mlada čebula. Jebote, smrdel bom kot avtobus iz Borče. Koj ga jebe. Ni da se bom danes s kom ljubil. Ni da se katerikoli dan s kom ljubim…

Po desantu na prase je sledilo vprašanje:

— Hočeš cigaro? Prinesel sem ti Cohibu Maduro.

Slišiš, ali hočem… Vse to je začinila ena od najboljših cigar, ki sem jih poskusil. Nisem se več niti spomnil, kateri plan mi je propadel… Bolel me je kurac.

Za dve uri sem živel kot Dačić.

Samo da jaz še vedno nimam diabetesa.

Duvaj ga, debeli!