Govori se o njih. Tisti moron napoveduje, pa se dela norega, pa samo še malo… A masa, masa se navdušuje.

Kdor spremlja to pisarijo, ve, da mi študenti, v katerih vidim preteklost, zelo gredo na kurac. Na drugi strani so ti neljudje, ki jih prezira vsak vsaj malo normalen.

Kdo je opcija?

Seveda, cilj je eden in jasen je. Ampak kaj potem?

Hočem, da lahko glasujem za nekoga, ki uživa v življenju. Za nekoga, ki ima prijatelje, nekoga, s katerim se ribe rade pogovarjajo.

Zakaj vedno iščemo neke neljudi? Zakaj mora imeti sedem doktoratov na prestižni univerzi v nekej pički materini? Koga briga za to?!

Hočem nekoga, ki se veseli prihodnosti, nekoga, ki bo imel priložnost živeti v prihodnosti.

Briga me že za prvo in za drugo svetovno vojno, jebe se mi, kaj ti je bil dedi.

Kaj bodo tvoji otroci?

Kje bodo živeli?

A bi malo o tem govorili?

In seveda je povsod isto. Tam, kjer jaz živim, je moron, ki bi moral izginiti skupaj s prejšnjo državo, ki jo je rušil, spet zajezdil.

Bratje, je kdo mlajši?

Hrvati isto. Več braniteljev kot prebivalcev. Kot da vojna še vedno traja.

Pa vsako leto manj ljudi…

Ali je bila to ideja?

Do te mere zastrupiti politiko, da jo zgadimo vsaki vsaj malo sposobni osebi.

Pametnejši izpusti.

In potem se mi igramo v njihovem žabjeku.

Potem super dijaki iz moje generacije čakajo, da jih nekdo iz stranke pokliče, da bi dobili delovno mesto.

In kot, vsem nam je super.

Ne zanima me, koga jebeš, dokler niso otroci in živali, ne zanima me, kakšnega spola si in kakšne barve si. Zanima me samo, ali obstajš.

Ali bo moral tudi moj otrok bežati nekam in iskati privid normalnega življenja?

Kakšne volitve.

Koga briga za to.

Do jajc nam je, film je na Pinku 14.