Zelo gadan tip sem.

Vzel sem zbirko svojih tekstov, se usedel v kavarno, naročil pol kile kave in začel brati.

Smejal sem se.

Všeč mi je bilo.

Kako beden moment.

Berem samega sebe in mislim, da je dobro.

Kapiram, da to delajo samo debili.

Mislim, meni je ok, ker nikjer na platnicah ne piše moje ime.

Počutil sem se kot tip, ki gleda posnetek svojega koncerta in drka na to, kako dobro igra.

Definicija bednosti.

Ampak, če se sam ne pohvalim, kdo se bo?

Medtem ko čakam, da tim marketinških strokovnjakov začne promovirati mojo knjigo, se moram sam blamirati.

Razmišljal sem, da bi pustil knjigo na mizi v kakšni kavarni, ko jo preberem.

Prihaja kurilna sezona, papir bo komu dobro prišel za podkuritev.

Ampak ne. Prebrali jo bodo.

Mlada prsata blondinka bo prebrala knjigo in jo dala svojemu očetu, največjemu založniku anonimnih blogov v tem delu sveta.

Postal bom bogat!

Ženske me bodo napadale. Ne zato, ker sem kmet. Ne!

Podpisoval se bom samo s permanentnimi markerji, samo po joškah.

Vozil bom hitre avtomobile z bencinom v rezervoarju.

Svet bo moj.

Večje so šanse, da Janez prizna, da je valjal orožje na črno.

Šla bo za podkuritev.

In to je lepo.

Končala bo v kaminu, medtem ko se dva mlada poljubljata ob Cecinih hitih.

Tako želim končati.