Že sem pisal o tem, kako mi je prisilno druženje s kolegi mučno.

Ko se zbere majhna ekipa degenerikov, zna biti izjemno zanimivo.

Včeraj je bil takšen dan. Šli smo na neko precej veliko jezero in ostali tam cel dan.

Bilo je tisoč stopinj, bilo je precej špricerjev in metali smo se s tiste jadrnice v vodo kot klinci.

Kombinacija vsega tega je pomagala, da se je preusmerila pozornost z brezmalega dvesto stopinj.

In nekaj sem skapiral. Kul ljudje so kul povsod. Mislil sem, da te korporacija ubije s svojimi neumnimi pravili, ampak včeraj sem bil z ljudmi iz enega od največjih korporacij na svetu.

In zgodilo se je, da so vsi popolni norci.

Torej ni do tega, ali ti nekdo stiska jajca, vseeno je do tega, ali jih imaš.

Če si beden, si beden kjerkoli.

Če bi nas poslušal katerikoli HR, dobro, skoraj katerikoli, poznam neke, ki bi se pridružili našemu skrunilstvu, bi zelo hitro dobili izpisnice iz naših klubov.

Na srečo smo bili na svobodnem ozemlju.

Celo policaji, ki so nas ustavili, so se začeli zajebavati.

Spet sem imel igrico z madžarskimi organi reda, tokrat uspešnejšo.

— Dober dan, kako ste.
— Super, malo uživamo. Pobegnili iz šole.
— Hahaha, ja, vidim, da je precej najstnikov tu.
— Kaj pa naj naredimo, tako se počutimo.
— E, to nam je všeč, ko se povzpnemo na ladjo, pa nihče ne pije alkohola. Odgovorni ste, vsaka čast.
— A ne, alkohol nikakor, mi smo na heroinu. Tisti na naslednji ladji imajo alkohol.
— Ok, samo ne pretiravajte s heroinom po tej vročini. Lep dan.
— Nasvidenje.


Brate, vodni policaji se znajo zajebavati.

Nihče ni bil aretiran, niso preiskovali jadrnice tri ure.

Nikakor ne bom rekel, da so policaji kul, to se ne more zgoditi, ampak ti niso bili klasični mrgodi.

Včeraj je bil dan za izjeme.

Neobrezjajčeni korporativci in nenamrgođeni policaji.

Na koncu dneva se je javil moj nori dvojček in rekel, da po vsej tej pizdariji gremo domov.

Peljal sem domov in ne vem, kako nisem zaspal.

Spet sem preživel.

To jutro mi to ni vadilo.

Živela jutra, v katerih ti ne vadi, da si živ.