Skoraj dvanajst let sva skupaj.

V očeh ti vidim, da se bliža konec.
Le redko ti uspe, da me pogledaš s tistim svetlim pogledom, s katerim si me nekoč vsakodnevno pričakovala.

Zajebano je to. Rad bi ti nekako lahko zahvalil za vsa ta leta.
Rad bi ti preostanek nekako polepšal, če je le mogoče.

Zadnji mesec te samo bockam z nekimi injekcijami in te nadlegujem z raznimi tabletami.

Kupil sem ti hrano, ki jo imaš rada.

Verjetno da poskušam malo oprati svojo vest, ker me zadnjih par let ni toliko.
Ampak dobro…

Itak nikoli nisi imela rada dolgih sprehodov.

Upam, da ti je bilo življenje dobro.

Upam, da sem bil jaz dober.

Vem tudi, da ne bereš veliko blogov.
Še posebej ne anonimnih.
Kot večina psov.

Ampak verjetno sem moral nekako spraviti to težo iz sebe.

Izgubljal sem draga bitja v življenju, ampak nikoli nisem občutil tolikšnega strahu, ker vem, da nekdo odhaja.

Ne skrbi, nočem te odpisati prezgodaj.
Verjamem, da imava še dobre dni, ampak ta danes mi nekako težko pade.

Danes sem gledal posnetke in slike.
Kakšen kreten od psa.

Ne skrbi, spoštoval te bom in se ne bom poslavljal od tebe na družbenih omrežjih.

Vem, da te nove tehnologije nikoli niso zanimale.

Če počakaš še kakšno leto, bodo že izumili nek hov hov translate, pa boš lahko prebrala tole.

Hvala ti, da si ena redkih stalnih svetlih točk v mojem življenju.

Še vedno si tu, pa mi že manjkaš.

Ljubim te.