Revščina je kot beli česen, prihaja skozi pore.

Ni žvečilke ali paste, ki bi jo lahko skrila.

In to se tako dobro vidi, ko zapustimo svojo regijo.

Takoj ko gremo nekam, kjer se je v zadnjih tridesetih letih živelo, in se ni samo gledalo čez plot in razpravljalo, kdo bo koga napadel, začnejo na površje prihajati naši pravi obrazi.

Na nek čuden način mi je to zelo simpatično. Kaj nas fascinira.

Jebi morje, hrano, prelepe ženske vseh barv in oblik. Daj supermarket.

Poglej, kaj vse tukaj imajo!

Pisanih bonbonov, 74 vrst toaletnega papirja. Pa ti znajo živeti, jebemti.

Živijo lagodno, nihče se ne dere, ali pa se vsi derejo, pa ne opaziš, pijejo vino in grickajo neko hrano cel dan.

Smehljajo se, poslušajo glasbo…

Ampak kot da nič od tega ne opazimo, dokler ne vstopimo v trgovino.

Ima jastoga, sveže ujetega in zvezanega, jebemga, verjetno da ne bi dvignil klešč nase. Pa ima tudi zamrznjenega iz Kanade.

To dela življenje lepo.

Jebi Diznilend, daj tega. Daj vsega.

Kupujem, kot da bom ostal živeti tukaj in to vsaj še sto let.

Mi pa mislimo, da nas bo nekdo napadel. Pa kdo bi nas napadal?!

Ok, razumem, nam Srbom manjka morje, da bi bili sproščeni. Ampak zakaj so Hrvati tako nadrkani?

Oni bi lahko prav tako živeli. Pa tudi v nogometu so dobri, skoraj kot ti tukaj.

Ali je to vseeno nogomet.