15. apr 2026
Karakter
Ok, trdno sem se odločil, da se ne bom javil nikomur.
Tudi oni se ne javljajo meni, ko nas jebe vse skupaj.
Pot je bila štogod. Kot vedno, ko se masa vrača z dopusta, jaz izberem, da grem na službeno pot.
Čeprav mislim o sebi, da sem do jaj pameten, moja dejanja kažejo nasprotno. Mogoče se bom moral naučiti živeti s tem.
Daj poglejmo kamere na mejah. U jbt, toliko jih ni bilo na poti proti temu delu Hrvaške še od '91. Ne grem tja.
Poskusil bom kak alternativni prehod.
V tem delu univerzuma alternativni prehod pomeni vožnjo skozi neke vukojebine in teptanje vse flore in favne na tej poti.
Vedno me preseneti jugoslovanska arhitektura poznega dvajsetega stoletja.
Toliko hiš z luknjami od metkov in granat.
Kako je mogoče, da je to še vedno tako po toliko letih.
Kako lahko ljudje gradijo novo hišo zraven hiše, ki je bila zažgana v vojni.
Nikoli ne bom razumel ne tistih, ki zažigajo, ne tistih, ki z dozo fetišizma še vedno uživajo v tem, da jim to stoji v soseski.
Pridem do mejnega prehoda. Tudi tukaj je gneča.
Zahvaljujoč mojim sposobnostim, da se "znajdem", že nekaj časa ne grem na prehod za vse potne liste.
Na EU prehodu je bilo lažje, kakih trideset minut in šel sem skozi.
Dva moška iz druge kolone sta izstopila iz svojih vozil in začela se tepsti.
Malo kaj je žalostno kot dva odrasla moška, ki se ne znata tepsti.
Po petminutnem,
— Kaj je bilo?
— Kaj kaj je bilo?
sta začela mahati z rokami.
Nihče ni bil zadet, nihče ni bil poškodovan.
Meni sta izgledala, kot da ju je napadel roj čebel in da se branita.
Kakšno kurčenje brez pokritja.
Kako sta odločno izstopila iz avta, sem pričakoval nek UFC drek ali vsaj nekaj podobnega.
Prišel sem do stanovanja in poznam dril.
Grem ven kupit vodo, sedem ur gledam Wolt in umrem lačen.
Zvoni mi telefon…Brat.
— Ej stari, kje si?
— Tu sem, nekaj delam. Ti?
— Evo, blizu bloka sem, grem domov.
— Daj pozabi domov, greš na pijačo s starim bratom.
— Ne seri, do jaj.
Poslal sem mu sliko in v dveh minutah se je narisal pred mano.
Toliko o tem, da se ne bom javil nikomur.
Kakšen sem jaz karakter.
Neomajni.
Tudi oni se ne javljajo meni, ko nas jebe vse skupaj.
Pot je bila štogod. Kot vedno, ko se masa vrača z dopusta, jaz izberem, da grem na službeno pot.
Čeprav mislim o sebi, da sem do jaj pameten, moja dejanja kažejo nasprotno. Mogoče se bom moral naučiti živeti s tem.
Daj poglejmo kamere na mejah. U jbt, toliko jih ni bilo na poti proti temu delu Hrvaške še od '91. Ne grem tja.
Poskusil bom kak alternativni prehod.
V tem delu univerzuma alternativni prehod pomeni vožnjo skozi neke vukojebine in teptanje vse flore in favne na tej poti.
Vedno me preseneti jugoslovanska arhitektura poznega dvajsetega stoletja.
Toliko hiš z luknjami od metkov in granat.
Kako je mogoče, da je to še vedno tako po toliko letih.
Kako lahko ljudje gradijo novo hišo zraven hiše, ki je bila zažgana v vojni.
Nikoli ne bom razumel ne tistih, ki zažigajo, ne tistih, ki z dozo fetišizma še vedno uživajo v tem, da jim to stoji v soseski.
Pridem do mejnega prehoda. Tudi tukaj je gneča.
Zahvaljujoč mojim sposobnostim, da se "znajdem", že nekaj časa ne grem na prehod za vse potne liste.
Na EU prehodu je bilo lažje, kakih trideset minut in šel sem skozi.
Dva moška iz druge kolone sta izstopila iz svojih vozil in začela se tepsti.
Malo kaj je žalostno kot dva odrasla moška, ki se ne znata tepsti.
Po petminutnem,
— Kaj je bilo?
— Kaj kaj je bilo?
sta začela mahati z rokami.
Nihče ni bil zadet, nihče ni bil poškodovan.
Meni sta izgledala, kot da ju je napadel roj čebel in da se branita.
Kakšno kurčenje brez pokritja.
Kako sta odločno izstopila iz avta, sem pričakoval nek UFC drek ali vsaj nekaj podobnega.
Prišel sem do stanovanja in poznam dril.
Grem ven kupit vodo, sedem ur gledam Wolt in umrem lačen.
Zvoni mi telefon…Brat.
— Ej stari, kje si?
— Tu sem, nekaj delam. Ti?
— Evo, blizu bloka sem, grem domov.
— Daj pozabi domov, greš na pijačo s starim bratom.
— Ne seri, do jaj.
Poslal sem mu sliko in v dveh minutah se je narisal pred mano.
Toliko o tem, da se ne bom javil nikomur.
Kakšen sem jaz karakter.
Neomajni.