— Ej, avto je gotov, čaka te v servisu.
— Super, danes pridem po dovoljenje in grem po avto. Ravno prav, da končno grem domov s svojim avtom.
— Ja, super se je poklopilo.
— Boljše ni moglo…

Rad imam, ko se mi dan dobro začne. Redki so taki, ampak tudi prejšnji dan je bil uspešen, večer preveč čuden, da bi o njem pisal.
Ampak tudi ta dan se začne dobro?! Jebote, šlo mi je na roko.

Pihaj ga, revščina!

— Halo, imaš minuto?
— Imam, povej.
— Ne rabiš dovoljenja, da bi vozil avto tukaj, ukinili so to.
— Odlično, ukinili so dovoljenja. Kakšni carji ste vi, ne samo da ste v devetdesetih imeli čokolado, ampak ste še dovoljenja ukinili. Ampak mi nismo šli tako daleč, rabim za te ostale države.
— Ma ni panike, pojdi ti po avto, pa pridi potem.
— Dogovorjeno.

Lagodno s taksijem do servisa.

Tu je, popravljen, skoraj se ne spomnim več, kako je izgledal, ko so ga bratje narkomani razbili.

Zdaj samo še dovoljenje, odjavim se iz hotela in gremo.

— Tuuu sem, daj dovoljenje, pa grem.
— Uh…
— Kaj uh?
— Ne vemo, kje je dovoljenje.
— Se hecaš?
— Ne, kolegica danes ni tukaj.
— Ja pokliči jo jebote, nismo v srednjem veku. Hočeš, da pošljem goloba?
— Ne, ni v državi.
— Ja dobro jebote, ne kliči je na fiksni, ima mobitel?
— Ima, ampak je v Turčiji.
— V Turčiji?
— Ja.
— Kdo jebote gre v Turčijo zdaj?
— Nimam pojma…ona
— In kaj zdaj?
— Ja nič, pojdi brez dovoljenja.

Koliko sem bil naiven…
Dva zaporedna dobra dneva?
Ne meni, ne v tem življenju.

Tu sem v busu.
Vozim se in pišem.

Jebeš mi vse, prešlo mi bo v navado.

Našel bom žensko v avtobusu in se vozila bova srečno do konca življenja.