Vesnik armagedona se je oglasil.

"Nocoj je konec civilizacije."

In vse, kar si moji retardirani možgani lahko zamislijo, je, kaj bi ti rekel, če bi bil res konec?
Kako oditi na hitro, pa da bi ti uspel povedati vse, kar sem hotel?

Kje bi začel? Verjetno pri čustvih.
Čustva so najglupejša stvar, ko jih verbaliziramo. Vsa zvenijo nekako pičkopateško.

Ok, pokazal bi.

Niti do zdaj nisem ravno znal pokazati svojih čustev. Ali bi me konec civilizacije naučil, kako učinkovito pokazati svoja čustva?
Hm…

Mogoče je konec civilizacije dobra stvar zame, da se končno osvobodim.
Če je, mi ni ravno najboljši tajming.

Kot proton bom doživel svoj vrhunec trenutek pred anihilacijo.
Jebiga, vsaj odhajam pozitivno naelektren.

Konec civilizacije se zdi kar dobra opcija za reševanje problemov.
Permanentna.

Nisem prepričan, da je najbolj praktična.

Povsem se zavedam svojih problemov in pomanjkljivosti, ampak jih nekako imam rad.
Postali so del mene.
Kot neumen otrok, jebiga, tvoj je, kaj češ.

Kar se pa tebe tiče, še vedno ne vem.
Pojma nimam, kako bi dočakal konec.

Objem? Cigaret? Seks? Pogovor? Prepir?

Verjetno ne bomo niti vedeli.

Ostanite mi zdravi, do naslednjih dinozavrov.

Za te mentole pa, katerih maščevanje živimo…

Pososite civilizaciji.