Zgleda, da smo prišli do tega.

Nekaj časa sem razmišljal in poskušal najti način, kako bi nadaljeval delo zase skozi svoje podjetje, ampak je prišel čas za razhod.

Nagrada za dobro poslovanje v preteklem letu so trikrat višje dajatve za drago mi državo.

Ne bi bilo strašno, če bi bile kakšne olajšave, ampak jih ni.

Ni jamranja in jokanja. Jebiga, tako je.

Ena opcija je, da goljufam, skrivam račune, izmišljujem stroške…

Ne morem. Nisem se leta jebal po šolah in fakultetah, da bi zdaj jajaril.

Iskanje službe, evo me.

Zanima me, kako to zdaj poteka. Dolgo nisem iskal službe.

Spet se počutim mladega.

Iskanje službe in kredit podaljšujeta čas.

Nič ni daljšega kot zadnje leto kredita.

Mogoče leto v eni firmi, kjer sem delal, ampak nisem prepričan…

Pogovarjal sem se tudi z računovodjo:

— Od kod ti stroški?
— A, to so izračunali na podlagi lanskega leta.
— Vem, ampak sem že doplačal za lansko leto.
— Ja, ampak osnova se je dvignila.
— Za trikrat?
— Ja, to je progresivno.
— Pa to progresivno zelo regresivno vpliva na moje življenje. Zakaj naj se toliko drkam in imam plačo kot pred šestimi leti?
— Mogoče bodo spremenili zakon.
— Mogoče bom umrl od lakote.
— Zdaj bo nova vlada, pa bodo to zmanjšali. Pa tudi večjo pokojnino boš imel tako.
— Če moram čakati Janšo, da me rešuje, grem takoj se obesit. Pokojnine vsekakor ne bom dočakal.

In jebiga…

Tri leta super dela, plačevanja vsega, kar je treba…kurac.

Žal mi je, da delam ravno z dobro ekipo.

Upam, da bom našel kakšen način, da nadaljujem z njimi.

Pa do takrat…