Preletel je en teden.

Hvala mojim kolegom, ki so se potrudili, da se mi ni treba navajati na dopust, in me klicali vsak dan.

Kako je šele tistim, ki res imajo urgentne primere v službi?

Da ne izpade, da sem totalni mračnjak, bilo je kul. Prišel bi spet.

Najbolj sem se spočil od treningov. Vsaj kar se tiče hrane in pijače sem bil discipliniran.

Ena od dobrih stvari, ko greš s klinci, je, da se ne moreš opijati kot živina in jesti, kar hočeš.

Če bi bil sam… Tok bi me vrgel nekam v Agadir.

Tako sem bil relativno normalen.

Spoznal sem tipa, ki je precej starejši od mene in ima demo metal bend. Imajo 40 dogovorjenih nastopov in ravno toliko ljudi bo prišlo poslušat.
Ampak se ložijo.

Koliko je to jebeno do jajc.

Ta nivo loženja obstaja samo pri Amercih in pri enem mojem ortaku.

Rad bi se jaz toliko ložil na nekaj.

Mogoče sem prezgodaj odločil odrasti. Mogoče po pomoti mislim, da moram biti odgovoren za vse.

Ali kdo to sploh zahteva od mene ali sem si sam to naložil?

Mogoče so ljudje, ki me obkrožajo, popolnoma zmedeni. Mogoče ne želijo vsega tega in bi mogoče sprejeli, da živijo precej skromneje.

Nimam pojma.

Prepričan sem, da bo jutri spet v vrsti za mano sedel nek otrok, ki bo vrščal tri ure. Ne bom mogel gledati skozi okno.
Že zdavnaj sem izgubil pravico do sedeža ob oknu.

Ampak dobil sem nekaj novega.

Dobil sem svojo sobo na potovanjih.

Tudi to je nekaj.

Še da dobim svojo sobo tudi doma…

Pa da se pakiram počasi.