3. jul 2026
Konec sveta
— Alooo kumee, kje si?
— E kume brate, tukaj.
— Kako gre, kako je Slađa, kako so klinci?
— Ma vse ok, rinemo nekako…
— Dej ne seri, kaj rinete, bo kum vse zrihtal.
— Pa ja kume, ampak jaz jebiga lepim plakate, vodim ljudi iz vasi na vsak miting že sedem let, zbiram glasove, lovim tiste cigane da glasujejo, dajem jim jebiga moko, sladkor, kar pač date… In na koncu kurac. Vsi so dobili nekaj, samo za kuma ni nič. Ni ok kume.
— Kume, pa kdaj te je kum zajebal? Rekel sem ti, šef ve, čakali smo, da pride nekaj in evo, zato te tudi kličem.
— Sereš? Kaj je prišlo.
— Dobili smo kup kinte od EU, odpiramo nuklearko!
— Kakšno nuklearko?
— E kmetavs ena. Nuklearno elektrarno. Da delamo elektriko iz tistega radioaktivnega sranja.
— Kakšno vezo ma to z mano kume, pa jaz sem končal lesarsko šolo.
— Hahahaha, pa tudi to si na vezo miliiii.
— Dej me ne zajebavaj. Kaj naj jaz delam v nuklearki?
— Bil boš vodja kontrole.
— Kakšne kontrole?
— Pa je tam neka kontrola, grejo neke palice gor dol. Ma, to ti je pičkin dim, to bojo vse tujci zrihtali ti samo hodiš tja in pobiraš plačo. In ne pozabi, 20% plače gre v stranko.
— In to je šef potrdil?
— Seveda. Pa se jaz s tem ne bi zajebaval.
Minilo je nekaj mesečevih men od pogovora dveh kumov, in nuklearka na meji z Bolgarijo je začela delati.
Bil je čisto navaden četrtek.
Vse je bilo tako, kot je kum rekel. Bleja. Tujci delajo vse, ta samo hodi na šiht in prvega po plačo.
K'o za kurac, tisti dan so vsi kolikor toliko pismeni šli na kosilo hkrati.
Neke lučke so začele svetiti, sprožili so se alarmi.
Kum lepilec plakatov se je potil, medtem ko je gledal v potenciometre, ki so skakali gor in dol. Kot na starem očetovem ojačevalcu.
Nič mu ni bilo jasno.
Po nekaj urah ni bilo nikomur več nič jasno.
Kako se je to zgodilo sredi Evrope v 21. stoletju?
Jebiga prijatelji, zgodilo se je tako, da smo pustili kumove, da so s pečenjakov in kurab prešli na vse mogoče službe v tej državi.
Vsakič, ko vidim, da nekaj gradijo, razmišljam, koliko jajc moraš imeti, da to res uporabljaš.
Vsakič, ko se odpravite na pot, razmislite, kdo je zgradil most, čez katerega greste.
Za koliko gramčkov je nekdo dobil razpis.
Kako je vaš kirurg prišel do službe na kliniki?
Kako so opravljali izpite?
Kume brate, skrbi me spremljajo.
— E kume brate, tukaj.
— Kako gre, kako je Slađa, kako so klinci?
— Ma vse ok, rinemo nekako…
— Dej ne seri, kaj rinete, bo kum vse zrihtal.
— Pa ja kume, ampak jaz jebiga lepim plakate, vodim ljudi iz vasi na vsak miting že sedem let, zbiram glasove, lovim tiste cigane da glasujejo, dajem jim jebiga moko, sladkor, kar pač date… In na koncu kurac. Vsi so dobili nekaj, samo za kuma ni nič. Ni ok kume.
— Kume, pa kdaj te je kum zajebal? Rekel sem ti, šef ve, čakali smo, da pride nekaj in evo, zato te tudi kličem.
— Sereš? Kaj je prišlo.
— Dobili smo kup kinte od EU, odpiramo nuklearko!
— Kakšno nuklearko?
— E kmetavs ena. Nuklearno elektrarno. Da delamo elektriko iz tistega radioaktivnega sranja.
— Kakšno vezo ma to z mano kume, pa jaz sem končal lesarsko šolo.
— Hahahaha, pa tudi to si na vezo miliiii.
— Dej me ne zajebavaj. Kaj naj jaz delam v nuklearki?
— Bil boš vodja kontrole.
— Kakšne kontrole?
— Pa je tam neka kontrola, grejo neke palice gor dol. Ma, to ti je pičkin dim, to bojo vse tujci zrihtali ti samo hodiš tja in pobiraš plačo. In ne pozabi, 20% plače gre v stranko.
— In to je šef potrdil?
— Seveda. Pa se jaz s tem ne bi zajebaval.
Minilo je nekaj mesečevih men od pogovora dveh kumov, in nuklearka na meji z Bolgarijo je začela delati.
Bil je čisto navaden četrtek.
Vse je bilo tako, kot je kum rekel. Bleja. Tujci delajo vse, ta samo hodi na šiht in prvega po plačo.
K'o za kurac, tisti dan so vsi kolikor toliko pismeni šli na kosilo hkrati.
Neke lučke so začele svetiti, sprožili so se alarmi.
Kum lepilec plakatov se je potil, medtem ko je gledal v potenciometre, ki so skakali gor in dol. Kot na starem očetovem ojačevalcu.
Nič mu ni bilo jasno.
Po nekaj urah ni bilo nikomur več nič jasno.
Kako se je to zgodilo sredi Evrope v 21. stoletju?
Jebiga prijatelji, zgodilo se je tako, da smo pustili kumove, da so s pečenjakov in kurab prešli na vse mogoče službe v tej državi.
Vsakič, ko vidim, da nekaj gradijo, razmišljam, koliko jajc moraš imeti, da to res uporabljaš.
Vsakič, ko se odpravite na pot, razmislite, kdo je zgradil most, čez katerega greste.
Za koliko gramčkov je nekdo dobil razpis.
Kako je vaš kirurg prišel do službe na kliniki?
Kako so opravljali izpite?
Kume brate, skrbi me spremljajo.