Jebalo me psa.

Rekel sem, da se bom povzpel na tisto prekleto goro. In da bi to naredil, moram trenirati.

Ta vikend sem se uspel izboriti za normalno pot.

Prvotni načrt je bil drugačen.

— Ok, jaz bi krenil nekje okrog polnoči.
— Kam bi ti krenil okrog polnoči?
— Ja, da se odpeljemo do kasarne, pustimo avto tam pri teh mojih in gremo. To pomeni, da bi nekje ob dveh začeli plezati.
— Ob dveh ponoči bi začeli plezati?
— Ja, da se izognemo gneči.
— A ja, logično. A da poskusimo se izogniti zanesljivi smrti?
— Ne razumem.
— Ja brate, če začnem plezati ob dveh, bo to trajalo do pol treh, potem se bom pa samo vrgel z neke pečine, da se ne zajebavam več. Ne moreš mi dan prej gruhniti tako idejo, jebote.
— No dobro, ajmo potem naslednji teden to, zdaj pa nekaj bližjega.
— E, to mi daj. Vidiš, kako lepo razmišljaš, gremo bližje.
— Ok, pridem po tebe ob sedmih, imam idejo.

Zdaj, jebi ga, sedem zveni zgodaj, ampak v primerjavi z dvema zjutraj je to mačji kašelj.

Zdaj mi postaja jasno, zakaj ljudje toliko serejo o tem, kje vse so bili.

To je več cimanja kot faks končati.

Pa ravno sem si našel lepe hobije. Začel sem uživati v cigarah in alkoholu, ne samo da se nalivam, ampak res uživam, dokler se ne zgonem.

Mogoče je to del mojih strahov pred propadanjem.

Mogoče je naslednji korak, da začnem piti nek čaj proti smrti.

Ali sem jaz drug tip zavračalca resnice.

Testosteron? To se mi sliši kot bolj realna opcija.

Malo se bockam, pa sem spet ok.

Čaji so za babe.

Ampak najprej poglejmo, kako se bom znašel v vlogi gamsa.

Če nič drugega, na vsakem vrhu imajo neko gostilnico.

Lahko si zastavim kratkoročne cilje.

Zdrži, legenda, zdaj bo pivo.