— Moramo kupiti hišo.
— E, meni je dedi enkrat rekel, da se mora samo umreti. In imel je prav, umrl je.
— A lahko ti enkrat budeš resen?
— Ne morem. Izkoristil bi to priložnost, da si škodim. Lažje mi pade življenje, ko se stalno zajebavam.
— AAAAAA!!! Ok, pravim, da morava kupiti hišo.
— Ok, ampak daj da bo neka nadrkana.
— Zakaj?
— Pa jebiga, ko že grem v dolžniško suženjstvo, naj mi bo vsaj do jajc. Nočem kupiti nekega sranja samo zato, da bi govorili, da imamo hišo.
— Kdo bo govoril, da imamo hišo?
— Ne vem. Istripiral sem nekaj.
— Ok, a je kakšna, ki ti je všeč?
— Evo, ti dve sta mi super.
— Daj pogledam. A, tam so Cigani.
— Jebote, pa potem nam Srbom serejo, da smo nacisti. Pa kaj, Adolf? Povabili jih bomo na kavo in zadušili z nekim plinom.
— Daj deset minut bodi resen.
— Če bom deset minut resen, boš vdova, rekel sem ti.

Kupovanje nepremičnine v tem trenutku je ena najlepših stvari. Plačevanje kvadrata nad hipotenuzo, sto tisoč mark v neki pripizdini pri pripizdini.

Kdo kupuje hiše in stanovanja danes?

Verjamem, da nisem najrevnejši človek na svetu, ampak neumno mi je dati pol milijona evrov za x kubikov betona. In to je še varianta za drobnarijo. Hiša, ki se meni dopade, je skromna dva milijona.

Skromno vam se najebem matere.

Ampak se prodaja. Ljudje so znoreli. Vse jim je ok. Daj vsegaaa.

Rad bi o tem debatiral z nekom, pa da mi ne bi bilo žal, ko bi ga po desetih minutah začel tepsti.

V ječi narodov, tisti zlobni bivši državi, so živeli neki ljudje. Ti ljudje so lahko kupili hišo ali stanovanje in zgradili vikendico, z delom na samo enem delovnem mestu.

Aja, in to jih ni pripeljalo na keto dieto, bilo je tudi za pivo in za viklerce.

Zdaj nam je vsem bolje in lahko sanjamo, da smo lastniki nepremičnin.

Če je kdo podedoval nekaj, pa naj upa.

Jaz sem podedoval frizuro od očeta in to je to.

Čakam, da vidim, ali je še kakšna bolezen zame iz tistega žaklja.

Torej, nepremičnine mi kromosomsko niso sodene, moram nekako ustvariti ta denar.

Ima kdo Vučićevo številko?