Glava mi je bila kot prazen koš. Kot grd prazen koš.

Vedel sem, da če se ne prisilim, da delam nekaj, bom cel dan lamentiral nad svojo žalostno usodo in psoval sebe, ker se ne znam kontrolirati.

Boljše, da psujem sebe zaradi nekih drugih stvari.

Kocka je padla, žar v vinogradu.

— Kaj boš pil?
— Cianid.
— Nimamo, gre kaj drugega. Je tisti tvoj rum.
— Če mi daš rum, prinesi mi tudi pištolo, vem, da jo imaš.
— Kaj ti bo pištola?
— Da se ubijem.
— Ok, potem ni ruma zate.
— Hvala za razumevanje. Gre kakšen sok.

Sok od bezga.

Jebote, sok od bezga se samo tako imenuje. Sicer je kup nekega sladkorja. In ravno zato je do jajc.

— Daj mi še en liter, pa da grem takoj, da mi režejo nogo. Da se ne zajebavamo z insulini.

Kupil sem neko sranje za prižgati ogenj in dela boljše od vseh sranj za prižiganje ognja.

Žar je pripravljen, gremo…

Deli teles pokojnih živali so začeli spuščati čudovite vonje in spreminjati barvo.

Njam, njam…

Sredi vse te zajebancije z mesom in bezgom je glavobol nekam izginil.

Bil sem kul. Nisem niti pizdil na klince, ki se vozijo naokoli z motorjem. Hotel sem jim reči, naj bodo previdni, ampak jebiga, morajo nekaj tudi sami skontati.

Vse v vsem, zelo gotivn dan.

Za konec sprehod s psom. Že je stara, pa to ne traja dolgo. Ravno dovolj, da ji povem, kako se počutim.

Osvobodilno je govoriti psu o svojih čustvih, medtem ko ona ovohava pišaćko drugih psov.

Skoraj isto kot ko govorim z ljudmi.