Odšel je človek, ki je postavil kar nekaj standardov v mojem življenju.

Z njegovim delom povezujem svoje prve strahove, ki prihajajo iz zunanjega sveta.

Dolgo sem bil zelo previden glede vsega, kar ima opraviti z moko.

V mlin nikoli nisem niti vstopil. Vem jaz, kaj je tam, ne boste me prevarili.

Hvala mu, da je pokazal, kako se da posneti epoho.

Hvala mu, da se ga je pred smrtjo bal ta ološ in šljam.

Bali so se zgodbe o boju zasužnjenega naroda za svobodo.

Boj za pismenost.

Nikoli nismo bili dlje od Vuka v naši kratki zgodovini moderne države.

Sram nas je vsega, kar je dobro. Sram nas je ljudi, ki so imeli idejo v obdobju največje teme.

Zveni znano?

Ne poznamo svojega jezika.

Vse opravičujemo z religijo, pa niti tiste ene knjige nismo prebrali.

Poslušal sem ga, kako govori o hudiču. O tej vabljivi strašni sili.

Groza, ki jo razume slovanska duša.

Kako mi razumemo metafizični strah, od kod to prihaja?

Mi živimo na meji med mogočim in nemogočim. Vse, kar se nam dogaja, se nahaja v ozkem krogu okoli te meje.

Hvala mu, da je narisal jasno mejo med dobrim in zlim.

Hvala, da je v marsičem definiral moj odnos do četnikov, do zločina, do dobrega in slabega.

Veselje je bilo poslušati človeka, ki ima toliko let izkušenj in toliko znanja za seboj.

Pred kratkim sem razmišljal o starosti kot o nekakšnem bavbavu.

Zdi se, da sem dojel, kaj me straši.

Izguba zavesti.

Straši me, kako bo izgledala ta starost.

Pred par meseci sem se spraševal, kako je mogoče, da tako star človek tako razumno govori.

In potem novica…

Jebiga, vsi smo minljivi.

"Tukaj ni narodov in narodnosti, mi smo vsi eno, mi smo Južni Slovani".