— To taborišče je sranje.
— Vsako taborišče je sranje.
— Ne, to je res sranje, ne spoštujejo nas, tepejo nas vsak dan. Serejo in lulajo po nas.
— Res je. Kaj načrtuješ?
— Načrtujem zamenjati taborišče.
— Zveni kot dobra ideja jebemti, kako to misliš narediti?
— Imam ponudbo, da me premestijo v drugo taborišče.
— Ne seri, do jajc.
— Ne vem, moram razmisliti.
— Razmisliti?! Če moraš razmisliti, pomeni, da nimaš možnosti razmišljanja!
— Kaj to pomeni?
— Da si glup kot kurac, to pomeni! Zakaj bi moral razmišljati?
— Tisto drugo taborišče je na koncu mesta, pa tudi tam nikogar ne poznam.
— Ampak to je tisto, kjer ne tepejo in ne ponižujejo.
— Ja, no.
— Kaj ja no? Debil razvaljen! Pojdi takoj, če imaš priložnost.
— Ni to to. Jaz čakam tisto tretje. Veš tisto, ki ima vrt s tisto hišico za ptice in rumenim psom?
— Jebale te ptice in pes. Crkni tukaj.

Vem, vsi imamo minimum denarja, za katerega bi šli nekam delat.

Imamo minimum dostojanstva, zaradi katerega ne bi ostali v nekem kolektivu?

Kdaj je to dostojanstvo prenehalo biti pomembno?

Sendviči očitno niso enodimenzionalni. Vsi nekaj moramo.

Edina konstanta je jamranje. Hoteli bi, da se nekaj spremeni, ampak ne bi hoteli spreminjati. Če bi nas nekdo lahko pripeljal na gotovo, bi bilo super.

Nisem prepričan, da svet tako deluje.

Včasih moraš sprejeti nekaj manjšega, da lahko greš naprej.

Nekih ljudi mi je bilo žal, mislil sem, da so žrtve.

Zdaj vem, da so.

Žrtve svojih odločitev.