Vsi imamo te tipe v življenju.

Oni so dominantni, oni so glavni, oni so najboljši… In vse to vedno, ampak vedno na napačnem mestu.

Prvaki prijateljskih turnirjev.

Mojstri nepomembnih tekem.

Večinoma ekipa babodedov, ki jim počasi začenja bingljati lulek in si vse pogosteje poščijejo lastne noge.

Moški, ki izgubljajo moč, so najhujša vrsta.

Ampak to pride prej. To je tisti kolega, ki vsak basket pred blokom igra do smrti. To je tisti sodelavec, ki ima vedno prav.

Najglasnejši v kantini.

O njihovih neobstoječih dogodivščinah bi peli slepi guslarji, ampak jih na srečo ni več.

Ne vem, kakšen je pravilen odnos do merilcev penisov.

Oni enostavno ne morejo dovoliti, da nekdo nekje nekaj dela bolje od njih.

To je tista ekipa, ki bi igrala v Manchestru, ampak jih je trener pri petelinčkih preforsiral, pa so si poškodovali koleno.

Danes sem imel srečanje z enim takim.

Kandidat za moškega, kakšnih deset let starejši od mene.

Klinci so igrali tekmo in ker jih moramo pripeljati prej, smo prisiljeni družiti se.

— E, slišal sem, da si šel gor.
— Sem.
— Kako je bilo?
— Bilo je do jajc. Visoko.
— Ja, a? Ni zajebancije. Zdaj si naš!
— Lulam od sreče.
— Kako ste šli, v enem dnevu ali dveh?
— Dva dni.
— Ma, to je za punčke. Jaz sem v enem dnevu.
— Dobro, jaz sem peder, rabil sem dva dni. Mi in punčke.


Brate, nihče te ni vprašal!

Ti si začel. Ti si vprašal mene. Nisva se tekmovala.

Kdo bi gledal dva polinvalida, kako se vzpenjata na hrib?

Ohladi se, jebote.

Od kod potreba, da si boljši od mene?

Evo, lahko se takoj dogovorimo, da ste vsi boljši.

Carji ste, največji jebači, samo sjašite.

Najboljša fora je v tem, da so ti tipi večinoma bedni v vsem, kar bi moralo biti pomembno v življenju.

To poskušajo nadoknaditi z nepomembnimi dominacijami v bojih, za katere nihče ne ve, da so boji.

In za njih imam vse manj potrpljenja.

Mislil sem, da se svoboda začne, ko se nehamo sramovati svojih želja.

Pot do svobode se začne s pošiljanjem takšnih tipov v kurac.

Poskusite.

Pomaga.