Po skoraj treh mesecih… Treh jebenih mesecih…

Ura mi je zvonila ob pol petih in tokrat mi je uspelo zbuditi se brez kakršnihkoli problemov.

Ker sem bil že spakiran, sem si skuhal kavo, se uredil in krenil.

Imel sem neko lepo tremo. Kot ko se moram videti s punco, v katero sem zaljubljen.

Med celotno potjo sem razmišljal o tem, vrtel v glavi film. Kako bo, kaj moram delati…

Prišel sem prvi…

Lep je občutek, ko po toliko časa oblečeš kimono.

Ko se je trening začel, mi je bilo jasno, kako se bo končal.

Počutil sem se kot kos mesa, ki čaka na vrsto, da bo zmlet.

Potem pa pride neka baba in zahteva, da se zmelje spet.

Jaz pa v fazonu, daj baba, zajebi me, sem že zmlet.

Babi pa ni bilo težko in zahteva, da se premeljem še enkrat.

Tako sem doživel tri runde po deset minut sparinga.

Zdaj vem, kako se počuti stegno mrtvega prašiča.

Ves sem zmečkan, imam modrice po glavi.

Ampak ta občutek sproščenosti in sreče po treningu.

Jebote, pa to je prelepo.

In evo, kdo pravi, da ne pišem o ljubezni. Če to ni ljubezen, ne vem, kaj je.

Po tretmaju ritopečkega tipa sem šel pod tuš, se oblekel in zapalil v pisarno.

Ni šans, da me danes nekaj iznervira.

To podarjam sebi.

Mislim, javili se bodo prostovoljci za izpizđevanje, ampak meni se je dan začel z jajci drugega moškega na faci.

Kaj hujšega od tega se mi lahko zgodi danes?

To mi prija.

Dobro se počutim.

Lep je dan.