Kako se soočiti s pripadniki drugega plemena?

Kako biti pripadnik drugega plemena?

Kako trideset let po nasilju v družini normalno iti na sestanek.

Bili smo super prijatelji. Malo smo popili, bili so tam še neki ljudje in nekako so nas prepričali, da je tisti drugi močnejši, lepši, pametnejši.

Ljudje pa tega ne sprejmejo dobro. Nočem, da je nekdo boljši, močnejši in pametnejši. Dokazal bom, da ni tako, tako da ga ubijem.
Po čudnem spletu okoliščin tudi on ni pametnejši od mene.
Pobili se bomo, pa kar bo.

In tako smo se stepli. Mislim, neki drugi so se tepli v našem imenu.
Ko so oni začeli se tepsti, sem bil star pet let, ko so končali, deset.

Meni je bila ta tepežka malo čudna, zato ker sem poznal ljudi na obeh straneh.
Izgledali so enako, govorili so enako.
Nisem razumel razlik.

Doma sem imel pripadnike večine skupin, ki so se udeleževale tepežke. Nikoli se nismo stepli ob nedeljskem kosilu.
Imel sem dvojne praznike in zame je bilo to daleč od problema.

Trideset let po tej tepežki se je nekaj prebudilo.
Začelo se je buditi nekaj, kar se ne bi smelo.
Spet z vseh strani.

Spet se govori, kdo bo koga napadel.

V preteklih 30 letih pa sem bil na vseh dvoriščih, pri vseh sosedih. S svojim imenom in priimkom, ki sta mi bila dana ob rojstvu.
Nisem ponosen na to, kar piše v mojem potnem listu, nisem naredil ničesar, da bi si to zaslužil.
Samo rodil sem se tam.
Če bi lahko izbiral, ne bi tega izbral, ampak to je neka druga tema.

Vidim, da so ljudje zelo ponosni na svojo nacionalno pripadnost.
Še posebej tisti, ki nimajo na kaj drugega biti ponosni v svojih malih življenjih.

Po 30 letih mi ameboidno bitje reče: "Ti si Srb, tebe ne morem peljati na sestanek."

Kako se postaviti do tega?
Katera bi bila civilizirana reakcija?

Meni se zdi, da je pošiljanje neumnih nacionalistov v kurac civilizacijska pridobitev.

Zagotovo je.

Paramecij, če kdaj prideš do tega teksta, marš v kurac.