— Ej brat, kje si, sto let te ni bilo?
— Ej stari, tu sem. Trudim se, da ne zahajam, pa tudi ko pridem, sem v stealth modu.
— Kako si, kaj je?
— Evo, nekako sem sjeben, žalosten. Ti?
— Kaj govoriš, zakaj žalosten? A ti je mogoče umrla mama?
— Kaj ti je brat, zakaj bi mi umrla mama, si ti bolan?
— Ja ne, praviš da si žalosten. Moški si, to je ok, če ti umrejo mama ali foter, pa vem, da s fotrom nisi ravno ok.
— Kakšen jebeni Kromanjonec si brat…
— Pa kaj, žalosten si k'o ribe, ko gledajo Titanik, a? Si postal pederko neki?
— Ne vem, verjetno sem. Hočeš, da se pocukava?
— Pu pu pu, ne meni teh pederskih for, pozabi to. Pa kaj ti je?
— Ne vem, moral bi iti k psihiatru, pa bomo videli.
— Saj ne boš šel brat k psihiatru?
— Zakaj?
— Pa stari, nisi ti neka pičkica, da boš tam slinil nekemu pederčku, kako te je stric posiljeval.
— Mislim, da mogoče nisem jaz prvi, ki bi moral iti…
— Daj no, ni ti crknila mama, nimaš raka.. Imaš raka?
— Nimam brat raka, kaj ti je? Ni mi umrla mama, nimam raka, odjeb.
— Pa zakaj potem greš k psihiatru??? Brat, pozabi to, moraš najti nekaj za fukati.
— Kakšen retard si brat…
— Hahahaha … režem, a?

Minilo je manj kot pol leta od tega pogovora.
Vedno se ga rad spomnim.

Že Jezus je pravoslavcem prepovedal, da hodijo k urologu, proktologu in psihiatru.
To so vse pederski pregledi.

Šel sem in nič se ni zgodilo.
Niti moški mi niso postali bolj simpatični po tem.

Spet ista številka.
Razmišljal sem, ali se javim.
Daj no, jebiga, se poznava…

— Halo.
— Ej stari, kakšen si?
— Ej, veš tisto sranje, ko si govoril? Žalost?
— Ja, vem.
— Brat, ne vem, kaj mi je. So dnevi, ko bi samo jokal. Ne bi vstajal iz postelje. Vse me boli, pa nič me ne boli. Kapiraš?
— Zajebano. A ti je mogoče umrla mama?
— Daleč bilo, skotina poremećena.
— Ok, ok, delam preventivni pregled. A da nimaš raka?
— Ej, a da se ti meni napušiš kurca? Nimam raka.
— Au brat, zajebano. Čestitam, postal si peder!

Živim v svetu brez iskrenih pogovorov, obkrožen s potrebami in moranji.
Verjetno nisem edini.

Vse zakopavamo globoko v sebi in sami s sabo rešujemo izzive svojih temnih strani.
In potem, od nekod začutimo potrebo, da se odpremo nekomu, ob katerem se počutimo varno.

In potem postanemo pedri.