6. nov 2026
Nimate pravice
Odkar imam dovoljenje za stalno bivanje v eni od držav Erotske unije, hodim na prehode, ki so označeni za EU.
Jebiga, kapiram, davek plačujem tam, imam valjda tudi neke pravice.
Včeraj sem naredil isto. Ni bila manjša gneča, jebiga, po šestih letih je postalo stvar navade, pa tudi človek zlahka pobegne na boljše.
Na okencu me je pričakala mlada policistka. Blondinka. To je zame že tvegana situacija in vedel sem, kako začeti pogovor.
Odločil sem se za nasmeh številka 4, zaradi katerega sem se velikokrat ogrebel za snošaj.
— Veste, da nimate pravice prečkati na tem prehodu? Iti morate na prehod, na katerem piše All passports!
— (Vrgel sem kretenski nasmeh v ojačevalec, ampak ni delovalo) Res? Nisem vedel, ampak eto, življenje je lepo, vsak dan se naučimo kaj novega.
— Vsi vi poznate samo svoje pravice, nihče ne posveča pozornosti obveznostim!
Od kod ona ve, da jaz ne posvečam pozornosti obveznostim?! Nisem vedel, kaj me je bolj prizadelo. Dejstvo, da moj snošonasmeh nima moči nad robokapinjo, ali to, da misli, da sem nek balvan, ki ne posveča pozornosti obveznostim.
— Slovesno prisegam, da nikoli več ne bom hodil na ta prehod.
— Kar šalite se, lahko tudi kazen dobite.
E, sreča moja. Jaz izgleda lahko dobim samo kazen.
Moram priznati, da sem si za trenutek predstavljal, kako me prsata policistka kaznuje, s sveosiješkim naglasom, in lahko vam povem, da ni tako slabo. Mogoče se vseeno vrnem v tisto vrsto.
Še vedno čakam tisti kick svobode.
Ko sem prevzemal ključe od stanovanja, je bila punca, ki me je pričakala, čisto evforična.
Pripovedovala je zgodbe iz volilne noči.
Vsi imajo svojo zgodbo.
Vsi so heroji in to mi je zelo sladko.
Je nekaj v tem mestu, kar me vedno razjebe. Še nisem uspel skapirati, kaj.
Vse te misli mi trga fragment z meje.
Katera riba se odloči, da bo pandurka?
Kako je prišlo do tega?
Ali je padla na sprejemnem za trgovsko šolo, za zlagalko mesa, in se odločila, da postane sadist?
Ali pa je mogoče celo življenje sanjala, da sedi v hišici na mejnem prehodu, tolče žige in drka ljudi?
Predstavljam si, kako je česala barbiko v Privlaki in sanjala, kako vrača južnjake v vrsto za vse potne liste.
Mala Elza v svojem ledenem kraljestvu dveh kvadratov.
Jebiga, kapiram, davek plačujem tam, imam valjda tudi neke pravice.
Včeraj sem naredil isto. Ni bila manjša gneča, jebiga, po šestih letih je postalo stvar navade, pa tudi človek zlahka pobegne na boljše.
Na okencu me je pričakala mlada policistka. Blondinka. To je zame že tvegana situacija in vedel sem, kako začeti pogovor.
Odločil sem se za nasmeh številka 4, zaradi katerega sem se velikokrat ogrebel za snošaj.
— Veste, da nimate pravice prečkati na tem prehodu? Iti morate na prehod, na katerem piše All passports!
— (Vrgel sem kretenski nasmeh v ojačevalec, ampak ni delovalo) Res? Nisem vedel, ampak eto, življenje je lepo, vsak dan se naučimo kaj novega.
— Vsi vi poznate samo svoje pravice, nihče ne posveča pozornosti obveznostim!
Od kod ona ve, da jaz ne posvečam pozornosti obveznostim?! Nisem vedel, kaj me je bolj prizadelo. Dejstvo, da moj snošonasmeh nima moči nad robokapinjo, ali to, da misli, da sem nek balvan, ki ne posveča pozornosti obveznostim.
— Slovesno prisegam, da nikoli več ne bom hodil na ta prehod.
— Kar šalite se, lahko tudi kazen dobite.
E, sreča moja. Jaz izgleda lahko dobim samo kazen.
Moram priznati, da sem si za trenutek predstavljal, kako me prsata policistka kaznuje, s sveosiješkim naglasom, in lahko vam povem, da ni tako slabo. Mogoče se vseeno vrnem v tisto vrsto.
Še vedno čakam tisti kick svobode.
Ko sem prevzemal ključe od stanovanja, je bila punca, ki me je pričakala, čisto evforična.
Pripovedovala je zgodbe iz volilne noči.
Vsi imajo svojo zgodbo.
Vsi so heroji in to mi je zelo sladko.
Je nekaj v tem mestu, kar me vedno razjebe. Še nisem uspel skapirati, kaj.
Vse te misli mi trga fragment z meje.
Katera riba se odloči, da bo pandurka?
Kako je prišlo do tega?
Ali je padla na sprejemnem za trgovsko šolo, za zlagalko mesa, in se odločila, da postane sadist?
Ali pa je mogoče celo življenje sanjala, da sedi v hišici na mejnem prehodu, tolče žige in drka ljudi?
Predstavljam si, kako je česala barbiko v Privlaki in sanjala, kako vrača južnjake v vrsto za vse potne liste.
Mala Elza v svojem ledenem kraljestvu dveh kvadratov.