Včeraj sem se nenačrtovano napil.

Hotel sem iti na sparing, kot vsak normalen človek za prvi maj, ampak ne…

Cel dan sem zavračal vabila na pijačo, ne gre nekako s treningom in potem, proti večeru, puf!

"Odpovedujemo večerni trening".

Vzel sem paket piv, preskočil ograjo in šel k prvemu sosedu, ki je nabijal glasbo.

Pivo in rakija. Vedno dobra kombinacija za amnezijo.

Zaporedje je dobro poznano. Prvih par pomaga pozabiti probleme, službo, družino…

In potem…

Vsaka naslednja odpira težje teme. Kdo so ti ljudje okoli mene, kaj hočejo? Kaj jaz delam tukaj?

Daj še eno…

Kje sem se zajebal? Kako sem se spet zajebal? A se bom vedno zajebal?

Verjetno se bom, izgleda, da je to moja ožja specialnost.

Zakaj nisem nehal piti, ko so bile misli fokusirane izključno na joške?

Daj še eno…

Kaj pa s klinci? Ne morem se delati, da jih ni, ne bi bilo fer.

Jebote, pa njihov fotr se dela, da jih ni, kaj jaz tukaj serem?

Tiho, mentol, ves čas se obnašaš, kot da so vsi tvoji, mora ostati tako.

Daj še eno…

Kaj pa ona? Pa jebote, zanimam jo kot volitve v Mjanmaru. Mogoče je res čas, da grem.

— Ej ljudje, grem jaz, se vidimo.

Ko sem odhajal, sem vedel, da bo jutro zajebano.

Vsa jutra so zajebana.