Svet se spreminja. Nekako se vrača na tisto “ko je bilo bolje”.

Nismo dovolj pametni, da bi dojeli, da vrnitev v preteklost ne more biti boljša.

Za vsakega od nas verjetno ja. Bili smo mlajši, lepši, bolj zdravi. Ampak za družbo, za družbo ne.

Vseeno smo se nekako odločili, v tihem dogovoru z našimi novimi elitami, da bi bil fevdalizem sijajna opcija za vse nas.

Seveda so nas zajebali.

Gledali smo v njih in njihove milijarde kot v nek ideal, h kateremu stremimo, ne da bi razumeli, da je smisel sistema, da njih obdrži tam in da nam prepreči, da se približamo.

Kaj smo dobili?

Kot nagrado za kolektivno neumnost smo dobili razne benefite.

Eden od njih so zagotovo cene nepremičnin.

Prišli smo do tega, da se moramo za nek kos betona in opeke zakopati v dolžniško suženjstvo vsaj trideset let.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da stvari, ki jih imamo, večinoma postajajo dedne. Ravno kot nekoč, ko je bilo bolje.

Še pred kakšnimi petdesetimi leti so naše babice in dedki lahko delali normalne službe, izšolali otroke, kupili stanovanje in sezidali vikend.

Brez razmišljanja, da ne bodo imeli kaj jesti.

Mi imamo zdaj izbiro.

Izbiro, da se do konca življenja tresemo, ali nam bo uspelo odplačati kredit. Ali bomo na tej poti crknili in pustili dolgove svojim klincem?

Nismo dobili samo tega.

Dobili smo tudi konstanten pritisk, da nečesa ne delamo prav.

“Kako jaz ne morem kupiti stanovanja, nekdo pa lahko?”

Pa ta nekdo, ki lahko, ima verjetno podporo staršev in sorodstva.

Če tega nimaš, imaš občutek, da si nesposoben.

Kot da ni dovolj vseh ostalih sranj, še to.

Sistem zelo lepo deluje.

Kuhanje žabe v obliki konstantnih podražitev vseh cen ohranja sloj nesramno bogatih na vrhu.

Ideja je, da se jim slučajno kdo iz srednjega sloja ne pridruži.

Pa spet, ta srednji sloj plača devetdeset odstotkov davkov v vsaki državi.

In medtem ko nas zamotavajo s politikami in aferami, se nam življenja rušijo.

Vsak dan smo vse revnejši, oni vse bogatejši.

Mi pa sanjamo svobodo in pravico do normalnega življenja.

Ni tega, prijatelji. Ne brez boja.

Lahko kdo misli, da sem levičar in komunjara, res mi zvonijo jajca za to.

Poskusi malo razmisliti.

Kaj se ti ponuja, kam ti izginja kinta.

Kadarkoli se strinjaš z njimi, se spomni, da je edini boj razredni boj.