Vedno sem imel razumevanje za drugačne kulture in nikoli razumevanja za nekulturo.

To, kar zadnja leta poskušam razumeti, je, kako se je treba obnašati do ljudi na položaju, ki pomanjkanje domenskega znanja poskušajo zamaskrirati s svojim položajem.

Prenašanje odgovornosti na podrejene in mlajše člane kolektiva je eden od manevrov, ki jih ta vrsta bitij uporablja, da skrije svoje neznanje.

In to večinoma deluje. Mladi imajo radi, ko dobijo priložnost, in nimajo pojma, da so jo dobili samo zato, da bi ohranili rit glodalca na vrhu.

Nisem več mlad, ampak sem bil v podobni situaciji te dni.

Vedel sem za past in jasno sem definiral, kaj je moja odgovornost.

Homo nekompetetus je sprejel.

Imel sem kratkotrajno notranjo razpravo, preprosto ne maram izgubljati poslov, ampak dovolj mi je vlečenja na hrbtu nekoga, ki goji neznanje, pa je še nadut in nesramen.
Odločil sem se, da ne regiram na jasne pomanjkljivosti, ki sem jih videl v pripravi.

Seveda je vse, kar je gospod rekel, da bo naredil, ostalo nenarejeno.
Na koncu je poskusil, dan pred oddajo dokumentov, "dati priložnost najmlajšemu članu ekipe, da prevzame voditeljsko pozicijo na projektu".

Tudi to sem nekako vedel, pa sem pred tem govoril z najmlajšim članom ekipe in mu rekel, da tega nikakor ne naredi.

Zdaj gledamo, kako se davi človek, ki smo ga tolikokrat vlekli iz vode.

Jebiga, do zdaj bi se lahko že naučil plavati.

Dovolj je bilo.

Prepričan sem, da je treba ljudem dati priložnost, da se naučijo.

Če pokažejo, da niso za to, jih ni treba vleči s sabo.

Toliko je lepih stvari v življenju, naj se ukvarjajo z nečim drugim.

Upam, da je to zadnjič, da sem se moral zajebavati s tem bedakom.

Ne skrbim jaz, je jih dosti.