Že mesec dni jo čutim. Prihaja v naletih, ni stalno prisotna.

Ponavadi jo napove neka nevihta, nek čuden občutek. Ampak zdaj sem se že navadil.

Znam prepoznati trenutek.

V tem obdobju življenja ni veliko nežnosti, zato uživam ob vsaki priložnosti.

Ta topel objem mi tako prija.

Dolgo se nisem tako počutil.

Pa bilo je težko, bilo je skoraj nevzdržno.

Nekdo mi je rekel, da je upanje. In res je, je. Ne smemo obupati.

Toplina, ki mi jo nudijo tablete proti bolečinam, na katerih sem zadnjih par tednov, je nekaj najboljšega, kar sem občutil v zadnjem času.

Preprosto se bojim, da bo bolečina prenehala in da bom nadaljeval življenje brez njih.

Moral bom lagati zdravnici, da se je stanje poslabšalo.

Jebiga, vsi gredo spat, jaz pa vzamem eno rumeno iz škatlice, malo vode in čakam udarec.

Mogoče sem se navlekel. Upam, da sem se.

Biti aktivni narkoman je ena od stvari, ki jih v življenju ravno nisem poskusil. Ni da bi bila na bucket listi, ampak tako se je pač zložilo.

Ko je že tu, je neumno, da se zavrže.

Čudovito je, kako glasovi iz okolice izginjajo pod vplivom opiatov. Vse manj jih slišim, potem se jim samo še usta malo premikajo in počasi izginjajo.

Tudi sanje so najboljše. Dolgo nisem imel takšnih sanj.

Vedno so neke ribe in to me zelo veseli.

Če bi vedel, da je tako dobro, bi začel še prej.

Še par mesecev pa bom jaz lomil avte drugim.

Maščevanje je moje!