Prija. Popolnoma razjebe mojo koncepcijo premišljevanja in preanaliziranja vsega.

Prazni glavo, ampak ne kot bazen Aci Šapiću, prazni jo na nek lep, gotiven način.

Možgani ostanejo, ampak delajo brez šumov.

Tukaj je treba živeti.

Ponoči odprem teraso na stežaj in poslušam valove. Ta zvok prekinejo pijani ljudje, ki se vračajo iz izhodov, ampak niti to mi ne smeta.

Doma bi že vsem jebale matere in iskal palico po hiši.

Tukaj ne. Tukaj tako mora biti.

Vsako jutro grem na plavanje. Ni ljudi. Lepo je, ko ni ljudi.

Vse je lepše brez ljudi.

Včeraj, ko sem se vračal s plaže, sem videl zelo staro osebo na vozičku. Peljala jo je nekaj manj stara oseba nasprotnega spola.

Izgledala sta srečno in žalostno hkrati.

Staranje je tema, o kateri razmišljam v zadnjem času.

Ali je bolje ostareti sam ali z nekom?

Jebote, nimam še 40, pa mi že vsi gredo na kurac.

Kaj bo, če bom moral čakati nekoga enako počasnega kot jaz, da mi pride obrisat rit ali zamenjat plenico?

Idila…

Spet, če si sam, ostaneš usran…

Zdi se mi, da nobena opcija ni zadovoljiva.

Zato me tudi straši cel ta koncept nemoči.

Mogoče pa se bojim na playback. Mogoče izvem, da imam neko zajebano bolezen in da sem o teh sranjih razmišljal brez kakršnekoli potrebe.

Kako smo komplicirani…

Ali sem to samo jaz?

Nekateri upajo, da bodo otroci skrbeli zanje, ko bodo stari.

Moji vse delajo čez kurac.

Če bodo oni skrbeli zame, sem najebau.

Treba je zbrati jajca in se ubiti v pravem trenutku.

To je rešitev.

Ta otok me dela kreativnega in pozitivnega.

Grem proslavit.