Ena od mojih najljubših življenjskih disciplin so pogovori z bratom.

Deliva neke skupne stvari, ena od njih je fotr.

Kadarkoli sva skupaj, se nekako dotakneva te teme. Vedno ostaneva nedorečena, ampak takšne teme so najboljše za ogrevanje.

Tu ni pravilnega zaključka, vsak je oseben in vsak je ok.

Že sem pisal o tem, najin fotr je specifičen tip, ampak je takšen, kakršen je, in nimava midva tu kaj se pritoževati ali se hvaliti s tem.

Imela sva malo drugačno odraščanje in ga opazovala v drugačnih situacijah, ampak on je bil ves čas on.

V nekem trenutku me je vprašal, ali sem odpustil fotru.

To je bil zanimiv moment. Moral sem razmisliti.

Ne zato, ker mislim, da sem zaradi njega kakorkoli pohabljen, ampak me je vprašanje zmedlo.

Nisem bil prepričan, kaj naj odpustim.

Kako naj odpustim nekomu, ki ga ne krivim? Kako naj odpustim nekomu zato, ker je takšen, kakršen je?

Vedno sem se trudil biti sam odgovoren za svoje neuspehe.

Mogoče to ni najbolj zdrava pot, mogoče je lažje iskati izgovor v drugih ljudeh. Jebiga, nisem tako naučen. Meni kar dobro funkcionira tudi tako.

Nadaljevala sva pogovor in šla v smeri izvora mojega cinizma.

Ne vem, kaj je izvor, poskusil sem navesti različne faktorje, ki so vplivali na to, ampak nisem prepričan, da bi se odrekel temu delu sebe.

— Zakaj tako pišeš o sebi?
— Kako?
— Pa tako brate, kot da si star, mator.
— Pa zato, ker sem.
— Imaš 40 let.
— Dobro, spomnim se, kako je bilo, ko sem imel 25, zdaj sem mator.
— Vidiš, to me pri tebi živcira. Vključi komentarje na blogu.
— Nikoli. Kakšen smisel ima komentirati anonimni blog? Koga boli kurac?


Nisva našla ne izvora ne zdravila zame.

Ampak preživela sva lep večer. Ko sva se sprehajala proti domu, je mimo naju šel nek dedek na berglah. Premikal se je s hitrostjo smrtno ranjenega polža.

Mali govnar mi je rekel:

— Joj poglej. Ti iz svojih tekstov.


Nasmejal me je.

Zdaj, fora je v tem, da vem, da bo on to bral. Zato tudi pišem. Z nasmehom. Vem, da ne bo mogel komentirati teksta na blogu.

Čudno je, da zgodba o mojem cinizmu prihaja skoraj ob istem času, ko sem slišal komentar, da sem nesrečen.

Ni mi bilo ravno najbolj jasno. Ok, so dnevi, ki bi jih lahko preskočil, ampak a ni vsem tako?

Ne doživljam sebe kot nesrečnega človeka. A res oddajam takšno sliko?

Mogoče je čas za en sestanek vseh, ki sedijo v moji glavi.

Da vidimo bratje, kaj nam je storiti.

Kritičnost mojih življenjskih problemov je smešna.

Večino sem sam ustvaril in večino lahko sam rešim.

Plaši me, kaj bi potem bilo.

Cinizem pa, ta ne gre nikamor.