Ne spomnim se, da sem v zadnjem času jedel tako zdravo kot v zadnjem tednu.

Nahajam se ravno na pravem mestu za kaj takega.

Moram priznati, da sem se včeraj presenetil, ko sem ob odkoščenih perutničkah v neki omaki kot prilogo dobil zeleno.

Ne zeleno v neki omaki, ne zeleno s prelivom.

Jebena zelena.

Nič pomfrija, nič onion ringsov.

Počutil sem se kot Tony Soprano.

Grizljam zeleno kot prilogo ob obroku, ki ima 4500 kalorij.

Kar je najhuje, ni slaba kombinacija.

Moral bom prodati foro Evropejcem, ko se vrnem.

Zadnja dva dneva mi gedžeti svetujejo, naj ne treniram, nekaj s srcem mi ni ok.

Brat, seveda ni, ko za zeleno pojem lopato peciva.

Tukaj pa so dobri. Zavestno tvegam.

Če lahko izbiram, bi raje, da mi čuka obstane zaradi hrane kot zaradi stresa.

Zanimiva mi je tudi estetika in fenomen lepega tukaj.

Realno, frajerji so čedni. Mislim, nekaj čednih je.

Ravno ti čedni furajo ribe, ki bi morale plačati vsaj dve karti pri Ryanairu.

Nimam nič proti debelosti, vsak ima pravico do svoje velike riti, ampak tukaj gre to na nek čisto drug nivo.

Če kdaj postanem bela debela ženska, se preselim sem.

Še ena stvar me vedno navduši. Vsi so nasmejani. Samo en nasmeh je dovolj, da z nekom začneš pogovor.

Pred nekaj dnevi sem se peš vračal s sestanka in naletel na nekega mučenika, ki je prosjačil.

Bil je na meji agresije do ljudi.

Ko je pristopil k meni, sem se mu nasmehnil, dvignil pest in ga pozdravil.

Nasmehnil se je in začel nekaj pripovedovati. Na koncu me ni niti smaral za kinto.

Lahkotna zgodba, od kod si, kaj delaš, in zaželel mi je srečo.

Bil je gotivec.

Verjetno je tisti dan zabodel tri ljudi.

Niso se nasmehnili. Ko jim jebe mater.

Če se v mimohodu prijazno ne nasmehnete, si zaslužite, da vas zabodejo.

To bi uvedel kot pravilo.

Imam še nekaj ur tukaj, grem pojest hamburger z vaflji, smetano in deep fried piščancem v sladki omaki z dimljeno slanino in pomfrijem.

Nasmeh!