Če kaj imam rad, je pravica do svobode.

Individualno.

Zelo me veseli, ko nekdo izstopi iz toksičnega razmerja.

S komer koli, partnerjem, delodajalcem, živaljo.

To so stvari za praznovanje.

Videl sem se z nekaterimi osvobojenimi ljudmi. Povsem naključno. Jebiga, drugače se niti ne videvam z ljudmi.

Nekateri so se osvobodili samovoljno, nekaterim pa se je to zgodilo nenačrtovano.

Jebiga, prijatelji, v takem okolju živimo. Tu je napredek vedno moral biti podtaknjen.

Če bi bilo po naše, bi še vedno sežigali ljudi na grmadah zaradi naprednih idej.

No, bradati ekipa že veselo zbira drva. Samo čakajo priložnost.

Zanimivo je, kako ljudje vidijo vse svoje napake in se čudijo sami sebi, kako so to sploh lahko trpeli.

Pa vsi vemo.

Natančno vemo trenutek, ko ta kamion zapelje navzdol.

In vemo, da ni nazaj.

Ko se prečkajo neke meje, ni nikoli nazaj.

S komer koli, partnerjem, delodajalcem, živaljo.

Ampak spet trpimo. Trpimo za višji cilj.

Za bonus, za simpatije okolice, za to, da sosedi ne rečejo nič.

V resnici samo tratimo svoj čas in postajamo govna.

Ko si dovolj dolgo poleg goven, začneš smrdeti. In potem tudi tebe gledajo kot govno.

Jebiga, kot pravijo v fiziki, smrad se širi s telesa večjega smradu na telo manjšega smradu, dokler se nivoji smradu ne izenačijo.

Vedno pa imamo izbiro.

In kar je najhuje, vedno je cenejša od ostanka.

Ampak tega nikoli ne dojamemo.

Vsaj ne, dokler se ne začnemo rdečiti v ogledalu.