“Nočem te nikoli več videti!”

Dosegel sem nov milestone v starševstvu.

Tudi to se je moralo zgoditi.

Čeprav sem vedel, da ni res in da je bilo rečeno v revoltu, je v meni izzvalo blago nelagodje.

Mislim, upam, da ni res in da ne vzgajam kakšnega bolida in sociopata.

Čas bo pokazal.

Jaz pa sem v glavi začel razvijati film, kako bi izgledalo, če me nikoli več ne bi videl.

Jebote, tudi jaz sem kreten. Namesto da mu samo rečem ok in grem naprej, sem razvil nadaljevanje filma “kaj če”.

V tem nadaljevanju ne bo igral Nenad Jezdić.

Verjetno je edino nadaljevanje, v katerem ne bo igral ravno on.

Razmišljal sem, komu vse bi moral javiti, da sem umrl.

Ampak sem že umrl in ne morem.

Potem sem razmišljal, za koga mi je žal, da ne ve, da sem crknil.

A jebeš ga, če bi crknil, mi ne bi bilo žal nikogar in ničesar.

Mogoče bi bilo komu žal. Kapiram, da obstaja par ljudi.

Kako bi bilo temu malemu, če bi se mu izpolnila želja?

Mogoče bi imel kakšnega kul očima.

Mogoče bi imel kakšnega debila, ki bi ga tepel.

Potem bi bil v fazonu “jebote, zakaj se mi je izpolnila želja?”.

E, kaj pa če bi bil nek dosti bolj gotoven tip od mene, bi bil potem v fazonu “jebote, zakaj fotr ni prej crknil?”?

In medtem ko masiram možgane s temi neumnostmi, me temperatura razbija.

Ni čudno, v povprečju spim med tremi in štirimi urami.

Razpadam.

Vedel sem, da prihaja to sranje.

Vedno se začne isto.

Utrujenost, živčnost, težke misli, temperatura.

Izgleda, da bom moral narediti malo pavze.

Tista oaza bi prišla prav.

Imam tri dni fore za okrevanje, potem se življenje rok zvezde, brez roka in brez slave, nadaljuje.

Kdo me jebe, ko sem si izbral napačne starše.