Razne stvari plašijo starše.

Bolezen, padanje na glavo, promet, pedofili in katero glasbo bo otrok poslušal.

Nič me ne plaši tako kot druženje z drugimi starši.

Peklenske skupine na družbenih omrežjih se izogibam tako, da se sam izključim iz njih.

Enkrat do dvakrat na leto grem na kakšno pijačo ali druženje z drugimi starši.

Vedno boli.

Medtem ko jih poslušam, bi si zabil svinčnike v oči in ušesa. Da bi bil bolečina fizična.

Fizična bolečina je znosna. Starši, ki govorijo o svojih otrocih, niso.

Danes sem imel takšno izkušnjo. Čakal sem klinca in se nisem mogel izogniti kavi z ostalimi starši.

Raje bi šel na pregled prostate vsak dan…

Čeprav, to bi lahko začel uporabljati kot izgovor:

— Grš na kavo z nami? Nikoli ne greš.
— Eh, ravno bi rad, ampak moram iti, da mi zdravnik rine prst v rit, jebiga.
— Pa to ti je tretjič ta teden.
— Jebiga, zdravje je na prvem mestu.

Čigav otrok je najbriljantnejši in koliko so vzgojitelji neumni. Pa potem je tisti en mali, ki maltretira vse.

— Mislim, da se morajo organizirati in ga iznabadati.
— Ne, jaz sem najinemu rekla, da ne sme vračati.
— Delate pičko iz otroka.
— Ah ne, ne sme biti divjak.
— Potem naj trpi. Jaz sem najinemu rekel, da ga bom jaz polomil, če naslednjič ne vrne.
— O bože…
— Ja, dobil je jasna navodila. Poskusi se umakniti, če ne gre, udari tako, da si zapomni.
— Kakšni barbari.
— Eh jebiga, takšni smo mi divjaki z juga.

Sredi debate sem ugotovil, da ne poznam imena nikogar od njih.

Skoraj dve uri poslušanja, kako bi moralo biti.

In vsi vedo vse. Kdo je dobil kakšno darilo, kam se gre na izlet čez šest mesecev.

Jaz nimam pojma… Počutil sem se kot neodgovoren starš.

Ampak razumem, da bi mi klinac povedal, če bi želel nekam iti.

Ali da vsi ostali grejo nekam.

Če ne zna povedati…

Jebiga, bo zamudil.