Po sto tisoč letih…

— Hočeš igrati PES?
— Kakšen PES, si normalen?
— Daj no, ne bodi dolgočasen, daj eno.
— Usral te bom.
— Boš kurac, stari.
— Gledaj, šaban, in se uči.

Po dveh minutah je bilo vse tu.
Seveda sem ga razbil kot kantico.

Nima pojma, s kom se spopada.

Ampak to ni pomembno. Skozi glavo mi je šlo nešteto neprespanih noči z alkoholom, bivšimi prijatelji in narkotiki.

Kakšni lepi časi so bili.

Bolel nas je kurac za vse. Igrali smo PES.

Ni bilo tiste ribe, ki bi jo zamenjali za fantovski večer z digitalnimi footballerji.

Bili smo mojstri igre.

Včasih bi res prišel kakšen profi tip in nam posral življenje, ampak nas je realno bolel kurac.

Po eni uri smo bili pijani, smejali se in ponižali ekipo, ki je zgubila.

Imam občutek, kot da je od takrat minil vek.

Ali sem to sploh bil jaz? Ali sem to jaz?

V vsakem primeru nista dva enaka lika.

Šel sem gledat posnetke, ki jih hranim daleč od oči vseh normalnih ljudi….

Jebote, kakšen horor.

Takrat je bilo to super, zdaj bi bilo za par let zapora.

Čeprav, zapor ne obstaja, če si v pravi stranki.